V tem zapisu jemljem za iztočnico tisti del življenja Gusti Stridsberg, ki ga je preživela na gradu Hartenstein, še bolj ob podaljšku le-tega, ki se zgodil že izven dosega njenega tuzemstva in ga naslavljam kot njeno sedmo. Posestvo je bilo njena podedovana lastnina (obsegalo je 300 hektarjev), na njem je z možem Bernhardom in hčerko Bimi kot Gusti Jirku preživela 15 let. V dvorcu so se naselili v zadnjem letu prve svetovne vojne, torej še v času Avstro-Ogrske, leta 1933 pa so ta svoj dom dokončno zapustili. O tem natančno pripoveduje v drugi zaokroženi enoti romana Mojih pet življenj. Naj ob tem samo navržem, da je avtorica v tem obdobju (očitno se je odlično priučila jezika novega okolja in prepoznala njegovo kulturo v širšem smislu) nekaj del Ivana Cankarja (med njimi tudi povest Hlapec Jernej in njegova pravica) prevedla v nemščino in ga tako kot prva posredovala čez slovensko jezikovno mejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
