Prve vlečnice in žičnice so smučarje prevažale v breg v Nemčiji, čisto prvo vlečnico je leta 1908 zgradil Robert Winterhalder - najprej so zasnovali J-palice, ki so prevažale enega smučarja, nato pa so jih nadomestili s T-palicami, ki so prevažale dva.
Rope Tow je znana kot prva smučarska vlečnica - leta 1934 jo je zgradil Robert Royce v Vermontu. Bila je pravzaprav vrv z motorjem, ki je smučarja vlekla v breg, a jo je ta moral držati. Držanje vrvi z rokami, dokler ne dosežete cilja, se zdi neudobno. Danes je še vedno najpogostejša smučarska vleka tista s T palicami, po domače - sidro.
Kot v mnogih primerih so se nekoliko kasneje zadeve lotili Američani. In to seveda na veliko. Za prve sedežnice, torej naprave, ki smučarje vozijo na daljše razdalje - in to precej udobno, gre zahvala Union Pacificu. Leta 1936 je to ameriško železniško podjetje izumilo prvo sedežnico, ki je čas na pobočjih olajšala in spremenila v čisto udobje.
V zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja se je vedno več Američanov lotevalo zimskih športov in predsednik uprave Union Pacific Railroad W. A. Harriman je to opazil. Dobro je vedel, da Union Pacific deluje na nekaterih najbolj slikovitih in goratih ozemljih v zahodnih Združenih državah, kar ga je pripeljalo do inovativne misli: zakaj ne bi izkoristil geografije in razvil zimskošportnega objekta svetovnega razreda, ki bi ga seveda oskrbovalo velikansko podjetje?
Harriman je za iskanje lokacije angažiral avstrijskega športnika grofa Felixa Schaffgotscha. Pozimi leta 1935 je grof Schaffgotsch našel idealno mesto približno sto milj severovzhodno od Boisa v osrednjem Idahu, ki bo kasneje znano kot Sončna dolina. Mesto je bilo ugnezdeno v gorah Sawtooth, zaščiteno pred severnimi vetrovi, pobočja pa so bila obdarjena s soncem in snegom. Za nameček so naravni topli vrelci omogočali celoletno kopanje na prostem. Gradnja letovišča se je začela aprila 1936.
Danes Union Pacific pošilja le tovor (skoraj vse z izjemo ljudi, hišnih ljubljenčkov in drugih živih bitij). Toda nekoč je podjetje zagotavljalo vrhunske potniške železniške storitve. Seveda so potniški vlaki Union Pacifica pripeljali smučarje iz cele države v Sun Valley. Naslednji logični korak? Poiščite boljši način, da jih prepeljete na vrh pobočja, piše Track reckord.
Na skoraj 1200 milj oddaljenem sedežu Union Pacifica v Omahi, Nebraska, so se člani inženirskega oddelka lotili načrtovanja načinov za prevoz smučarjev na smučiščih. Več strojnih inženirjev je želelo prilagoditi vlečne naprave, J-palice in žičnice. Mladi inženir Jim Curran pa je imel drugačno idejo.
Preden se je pridružil železnici, je Curran delal kot gradbeni inženir v železarni. Navdih za njegovo idejo, ki bo pozneje znana kot sedežnica, izhaja iz sistema, ki so ga prvotno uporabljali za nalaganje šopov banan na čolne. Curranova zasnova je nadomestila kljuke, na katerih so visele banane, s stoli, na katerih so ljudje lahko sedeli med prevozom na goro - tudi če so imeli na nogah pripete smuči. Stoli bi bili obešeni na en kabel, ki teče nad stolom.
Curranovi sodelavci so mislili, da je ideja preveč nevarna. Toda Curran je razvijal idejo in železnica je izdelala in preizkusila prototipe v kompleksu delavnice za popravilo lokomotiv in vagonov v središču Omahe. Ko je bila zasnova izpopolnjena, je morala ekipa odgovoriti na pomembno vprašanje: kako hitro lahko potniki potujejo z novim dvigalom.
Dvižni stol je bil za preizkus pritrjen na bok tovornjaka. Toda bilo je poletje, kako bi torej inženirji simulirali vožnjo s smučmi čez sneg? Odgovor: rolerji. Po testiranju so inženirji ugotovili, da bi bila hitrost od štiri do pet milj na uro udobna za dvigovanje. Projekt je dobil zeleno luč in predvsem - denar.
Decembra 1936 je Union Pacific odprl Sun Valley Resort. Z otvoritvijo je železnica začela upravljati tudi prvi sedežnici na svetu. Na žičnice se je bilo treba navaditi, a so se smučarji kmalu prilagodili - in žičnice so za vedno spremenile smučanje na snegu.
Union Pacific je prodal Sun Valley 15. novembra 1964. Toda izum, ki ga je ustvarilo letovišče (in obratno), živi naprej.
