Liberalni del Američanov se je v torek odpravljal v postelje z upanjem, da se bodo naslednji dan zbudili iz štiriletne nočne more. Iz Bele hiše bodo namesto jedkih tvitov prihajali stavki z repom in glavo, svet pa se bo znova vrtel v starih tirnicah. Naslednje jutro so trčili v spoznanje, da Donald Trump ni le preblisk, da druga polovica države trdno verjame v njegovo sporočilo. In da ne gre za razpoko, ampak vse težje premostljiv prepad.
Tuljenje o zaroti demokratov
Počasno kapljanje rezultatov v noči na sredo je demokratom sprožalo krče v želodcu, ko je prišlo spoznanje, da je bilo računanje na modri val znova pretiran optimizem, zemljevid ZDA pa poln rdeče (republikanska) barve. Preštevanje glasovnic predčasnega glasovanja in glasovanja po pošti je histerijo preneslo na desno, iz Bele hiše se usipajo tako ostre obtožbe o goljufijah, da so v četrtek ameriški mediji eden za drugim prekinjali prenos Trumpovega govora, ker so ocenili, da je v njem preveč neresnic. Nenehno pozivanje, da je treba "ustaviti krajo", postaja ob kipenju čustev preveč tudi za komentatorje na desnici. "Kar predsednik počne, je narobe in zelo nevarno. Čas je, da se mu drugi republikanci postavijo po robu," se je nekdanji republikanski senator Rick Santorum odzval na četrtkove pozive Trumpa. Ne smemo pozabiti, da predsednik že tedne razgreva državo s trditvami, da lahko izgubi samo ob prevari, na prvem soočenju s tekmecem Joejem Bidnom pa je skrajno desno oboroženo milico Ponosni fantje pozval, naj bo pripravljena.
Prekanjeni republikanski svetovalec Karl Rove, ki je uporabil vse volilne trike, da je Georgeu Bushu mlajšemu zagotovil dva predsedniška mandata, je odločno zagotovil, da je "kraja na stotisoče glasov zarota iz filmov o Jamesu Bondu". Toda Trumpova volilna baza ne bere konservativnega časnika Wall Street Journal, kjer so bile zapisane besede, pač pa množično spremlja večerne voditelje na televiziji Fox News, ki pregrevajo že tako napeto ozračje. Tako naj bi bili priča demokratski zaroti, s katero se ne skušajo samo dokopati do oblasti, ampak zamenjati politični sistem v državi. Po njihovo je seznam zarotnikov jasen: lažnivi mediji, globoka država, goljufivi anketarji in velika tehnološka podjetja. V politični in kulturni razdeljenosti so ZDA ujete v začarani krog, ko vsaka stran spremlja le "svoje" medije, to pa še poglablja razklanost. V takšnem ozračju je mučno čakanje na rezultate gojišče za teorije zarote, ki rušijo že tako omajano zaupanje v politični sistem.
Poslanska jeza
Ogorčena tekma za Belo hišo je nekoliko prekrila neuspešen naskok demokratske stranke na kongres. Ne samo da niso prevzeli večine v senatu, kopni tudi njihova prednost v poslanskem domu, kjer so izgubili precej sedežev. Še vedno bodo ohranili večino, a se v stranki že krešejo iskre. Četrtkov konferenčni klic poslancev so napolnili solze, vpitje, preklinjanje in obtoževanje, zmerni del stranke se je znesel nad levim krilom, ki naj bi bilo šlo predaleč. "Pozivi k jemanju denarja policiji so me skoraj stali zmage, ker so jih uporabili v oglasu proti meni. Nikoli več ne omenite socializma, vrniti se moramo k temeljem," je bila menda jezna Abigail Spanberger iz Virginije, ki je za manj kot pet tisoč glasov ubranila svoj poslanski sedež. "Živimo v razdeljeni Ameriki. Še naprej se borite za to, v kar verjamete, toda če imate težave, uporabite telefon, ne pa twitterja," se je v solzah poslovila Debbie Mucarsel-Powell, poraženka iz Floride.
Rezultati so grenko razočaranje za vrh stranke, ki je pred torkom z zanosom opazovala sto milijonov predčasnih volivcev, kipela od optimizma in razmišljala o petih, desetih, morda celo dvajsetih dodatnih poslancih. "Nekaj je šlo narobe, vse raziskave so kazale na drugačno politično okolje, toda volišča so pokazala, da je zelo podobno tistemu iz leta 2016," je priznala poslanka Cheri Bustos iz Illinoisa, ki je vodila poslansko kampanjo demokratov. Na prangerju so znova merilci volilnega razpoloženja in oblikovalci volilnih modelov, ki so pred torkom zagotavljali, da so ankete prilagodili in dali večjo težo slabše izobraženim belim volivcem. Toda še enkrat so podcenili zasuk belega delavskega razreda k republikancu, spregledali raznolikost latino manjšine, še posebej tiste kubanskega porekla, ki ni pozabila na mehčanje odnosov z režimom na Kubi v času, ko je bil Biden podpredsednik države.
Donald Trump ni bil le preblisk, polovica prebivalcev ZDA trdno verjame v njegovo sporočilo
Najbolj jezni odzivi govorijo o koncu industrije merjenja volilnega razpoloženja, toda bolj trezni glasovi opozarjajo, da so ob vmesnih volitvah leta 2018 dokaj natančno izmerili, kam je usmerjeno volilno telo. Težave nastanejo, ko je na glasovnicah Trump, za kar obstaja več teorij. Ena pravi, da mnogi podporniki republikanca nočejo priznati, da bodo volili za kandidata, ki velja za rasista, šovinista in eno za drugo ruši norme demokracije. Druga ugotavlja, da slabše izobraženi volivci preprosto nočejo odgovarjati na klice anketarjev. Ti se na ravni ZDA niso veliko zmotili, toda v ameriškem arhaičnem volilnem sistemu predsednika hkrati volijo v petdesetih precej različnih sistemih in ne na ravni celotne države. Matematični modeli so lahko še tako dovršeni, a če so ankete na ravni posameznih zveznih držav premalo natančne, jim to ne pomaga veliko. Strateg demokratov Chris Kofinis je že v začetku oktobra opozarjal, da je zelo težko oceniti, kako velika je skupina "tihih volivcev Trumpa". In nekoliko sarkastično dodal, da je merjenje volilnega razpoloženja hkrati umetnost in znanost, pri čemer so nekateri slabi umetniki, drugi pa spregledajo znanost.
Razdružene države
Jasno je postalo, da Trump ni enkraten preblisk, pač pa odraz globoko razdeljene države. "Zame osebno je najbolj boleč pojav Trumpovega vzpona madež, ki je zasenčil mojo vero v sodržavljane. Ne morem razumeti, kako lahko nekdo opazuje njegovo govorjenje in početje ter ob tem še vedno verjame, da sodi v Ovalno pisarno," se je še pred volilnim torkom čudil Jay Bookman iz časnika Georgia Recorder. A se bo moral sprijazniti, da ameriško volilno telo doživlja notranjo preobrazbo, stare koalicije se podirajo in nastajajo nove. Beli delavski razred na srednjem zahodu se je oprijel trumpizma, populistične politike Trumpa, ki je krivce za težave našla v tujcih in ponuja preproste rešitve za zelo zapletene probleme družbe sredi preobrazbe iz industrijske v postindustrijsko. Razkol med podeželsko in urbano Ameriko je vse večji, hkrati pa politični sistem iz 18. stoletja daje poudarek prvi. Ob selitvi v velika mesta naj bi do leta 2040 kar 70 odstotkov Američanov živelo v le 15 zveznih državah, pri čemer jih bo zastopalo komaj trideset senatorjev od stotih.
Največji pesimisti, kot je konservativni pravnik David French, menijo, da so ideološke razlike tako velike, politični sistem pa tako neustrezen, da se bližajo kar novemu razdruževanju držav Amerike. "Ne obstaja niti ena pomembna kulturna, religiozna, politična ali družbena silnica, ki bi Američane bolj povezovala, kot pa jih razdružuje," trdi v svoji novi knjigi Nesložni propademo (Divided We Fall). Zgodovinar Sanford Levinson omenja manj radikalno, a ne pretirano bolj optimistično možnost. Ob sporih, ki vse bolj hromijo delovanje Bele hiše in kongresa, lahko ZDA postanejo "bolnik zahoda", ki se zaveda, da nujno potrebuje reforme, a jih ob političnem zastoju ne bo mogoče izvesti. Zmaga Bidna mogoče pomeni vrnitev k normalnosti, toda kot je opozoril ekonomist Branko Milanović, ta "normalnost" pomeni izkrivljen sistem delitve dohodkov, elitističen sistem izobraževanja, nedelujoč zdravstveni sistem, politični sistem v rokah plutokracije, razpadajočo infrastrukturo, zaton srednjega razreda in razrast monopolov.
Skriti zmagovalec volitev
Prav ta "normalnost" je pripomogla k vzponu Trumpa, čeprav ni čisto jasno, kako naj bi razvajeni newyorški milijarder s šestimi bankroti razumel težave delavskega razreda in jih rešil. Zagotovo pa razume njihove strahove in jih zna razpihniti. Na drugi strani se 77-letni Biden ne zdi tako spreten politik, da bi lahko premostili ideološke razlike in skozi kongres spravili pomembne reformne programe. V resnici republikanci, ki so po napovedih obranili večino v senatu, nimajo nikakršnega interesa, da bi mu pomagali. Iz krogov prvega med republikanskimi senatorji Mitcha McConnella, verjetno skritega zmagovalca volitev, so že prišle napovedi, da bodo (ob zmagi Bidna) potrdili samo tista imenovanja v vladno ekipo, ki bodo dovolj sredinska, in zavrnili vse radikalne progresivce.
Za McConnella, velikega mojstra političnih spletk, ki je sam sebe poimenoval "starec s koso", je morebiten poraz Trumpa celo skrito darilo. Z njim bo na stranski tir odrinjen politik, ki zbuja silovit odpor več kot polovice Američanov, a ima ključ do nove koalicije volivcev desnice. Tisoč milijard dolarjev velik dolg, ki ga je samo letos prineslo Trumpovo znižanje davkov, bodo skrili v gromozansko proračunsko luknjo pandemije, po štirih letih amnezije pa oživili svojo nenehno opozarjanje na nujo varčevanja. Morebitno Bidnovo vlado čaka boj s pandemijo, potem ko je Trump tako preproste ukrepe, kot je nošenje mask, razpihal v ideološko vprašanje. Ob razdeljenem kongresu bo morala reševati nasedlo gospodarstvo, medtem ko bo republikanski senatni mlin počasi zmlel njihove predvolilne obljube, hkrati pa Bidna štiri leta krivil za vse težave v državi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
