(WASHINGTONSKE SKICE) Pretiravanje z Brechtom

Olimpijske igre. Tako v novinarskih vrstah opredeljujemo volitve ali podobno pomembno in obsežno dogajanje, ki od novinarja, zlasti dopisnika, zahteva še posebej veliko napora. Za mano so tedni intenzivnega spremljanja kampanje, volilni dan in dan štetja glasov, ki se bo zavlekel v tedne kričanja, sporov in pravdanja. Ne vem, so to olimpijske igre ali je čezme zapeljal valjar? Gledam skozi okno. Noč je jasna. Washington diskretno utripa z lučmi. V daljavi se beli kupola Kapitola. Misli drsijo počasi. Sprašujem se, ali to žaloigro o naskoku na Belo hišo dajejo v ključu Brechtovega odtujitvenega učinka. Z junaki se vsekakor ne morem identificirati in prijemov, ki mi to ves čas preprečujejo, je nič koliko. Se pa sprašujem, kako igro volivcev vidita oba kandidata, predvsem pa, kako Američani dojemajo sporočilo drame. Čeprav je koncept evropski in izvira iz ruskega formalizma, se mi zdi, da bi mojster Brecht utegnil biti uporaben tudi zanje. Zasveti zaslon telefona. Sporočilo iz New Yorka, ki me opozarja na članek Mashe Gessen v New Yorkerju. V prsih me stisne, nekaj časa ne morem dihati, nato stisk popusti. Gessnova se v svojem odzivu na volilno dramo v ZDA ukvarja z Epigramom o Stalinu Osipa Mandelštama. "Mi živimo, ne da bi čutili državo pod seboj." Ne vem, ali je kdo kdaj to prevedel v slovenščino, moj prevod je enodimenzionalen, razmišljam, medtem ko tlačim cmok nostalgije po Moskvi nekam proti želodcu. Vesel, da sem na tej strani luže nepričakovano našel sorodno dušo, ki razmišlja v kategorijah, ki so mi blizu.

Zanimivo, toliko let sem preživel v tujini, pa se nikoli nisem počutil kot tujec, izseljenec. Do danes, ko poskušam razumeti, kaj so Američani pravzaprav sporočili sebi in svetu. Populizem nikoli ni imel posebnega učinka name. Lahko opazujem, kako učinkuje na druge, racionaliziram, ampak intimno ne morem razumeti ljudi, ki v kupu floskul, pretiravanj in samohvale, da ne uporabim močnejših izrazov, vidijo "gibanje in revolucijo", kot je svojo politično izbiro opisal navdušeni volivec Donalda Trumpa iz Michigana. Revolucijo česa? Američani na obeh straneh simetrično ločenih bregov so vzgojeni s tolikšnimi dozami domoljubja in nekritičnosti do samih sebe, da si je pri nas to včasih težko predstavljati. Danes drug drugemu očitajo uničevanje nacionalne substance. "Združene države Amerike so bleščeče mesto na hribu, kraj neskončnih možnosti, kjer lahko družine rastejo in cvetijo. Kraj, kjer so vsi združeni v brezmejni ljubezni do države," je na zborovanju v Pensilvaniji povedala Melania Trump. Biblična primerjava "bleščečega mesta na hribu" je našla domovinsko pravico v ameriškem političnem diskurzu, kjer jo je povsem udomačil Ronald Reagan. Zanj je bila Amerika svetilnik, ki je kazal pot ljudem, "ki jih vodita zavezanost ljubezni do svobode in poseben pogum." Tudi ena od mojih sogovornic prav tako v Pensilvaniji, 86-letna Concetta Bonk italijanskega rodu, vdova po Poljaku, pozna to besedno zvezo: "To, kar imamo, ni, kar naj bi Amerika bila. Morali bi biti bleščeče mesto na hribu. Talilni lonec, v katerem so vsi dobrodošli. Priseljenci z vseh koncev sveta, ki so naredili našo državo veliko in si ustvarili tukaj življenje. Zdaj nenadoma niso več dobrodošli. Naš Kip svobode joče." Dve izseljenki, isti pojem, pa tako različna ocena sedanjosti. V državi, ki je vzljubila zidove na meji, otroke nezakonitih priseljencev pa na meji začela ločevati od staršev že v času administracije Baracka Obame, so vsi priseljenci ali njihovi potomci. Kakšno mesto torej? Na katerem hribu? 

Sin gospe Concette, Donald Bonk, mi je prijazno skušal pomagati. Opozoril me je na ameriški individualizem in me pri tem napotil kar k osnovnim dokumentom, na katerih temeljijo Združene države. Da, res ni treba daleč. V Deklaraciji o neodvisnosti (1776) beremo: "Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči." Kratka preambula k ameriški ustavi (1787) pa med drugim govori, da so ljudje Združenih držav sprejeli to ustavo "z namenom oblikovati popolnejšo Zvezo". Ključno pri tem je razumevanje, da je zveza lahko le plod svobodne izbire posameznika. Sicer je prisila, na katero svobodoljubni Američan noče in ne more pristati. Colin Woodard v svoji knjigi Ameriški značaj (2016) to opisuje kot "epski boj med posameznikovo svobodo in načelom skupnega dobrega". Boj, ki tokrat prihaja v eno svojih ključnih bitk.

Ameriško razumevanje federalizma je edinstveno in zelo dobesedno. ZDA so zveza držav s popolnoma svojimi pravili in pogledi, kjer niti (ali predvsem) volilna zakonodaja ni enotna in kjer imajo primat državni zakoni, ne zvezni. Temu primerno se razlikujejo pogledi na svet. Belemu Teksašanu, ki je uspešno potlačil dejstvo, da je bila njegova nekoč sužnjelastniška država poraženka državljanske vojne in se je raje oprl na mit samotnega kavboja, ki je pravzaprav del španske kulture El Norte (Colin Woodard, Ameriški narodi (2011)), se zdi, da priseljevanje Latinskoameričanov uničuje teksaško identiteto. Le kaj si potemtakem misli o ameriških sanjah v drugih, popolnoma drugačnih delih ZDA? Vrednote in ideje imajo povezovalno moč tako dolgo, dokler jih ljudje enako definiramo in se z njimi identificiramo. Američani tega ne počnejo več. Kampanja Joeja Bidna se je borila za "ameriško dušo", ki je za polovico Amerike nekaj drugega, očitno diametralno nasprotnega. Je ameriški federalizem dosegel svojo skrajnost? Če to drži, je konservativna nominacija Amy Coney Barrett za vrhovno sodnico dobila še dodaten pomen. Pričakovanja predsednika Trumpa, da bo konservativna večina razsojala v njegovo korist, če se bo obrnil na vrhovno sodišče v želji po legitimaciji drugega mandata, ali pričakovanja konservativnim krogom všečnih razsodb sodijo bolj v arzenal dnevne politike. Originalistično in tekstualistično branje osnovnih dokumentov, katerega dosledna privrženka je nova vrhovna sodnica, tako dobiva dolgoročnejšo vlogo poskusa ohranjanja točno določene predstave "neodtujljivih Pravic" in "popolnejše Skupnosti".

Medtem ko razmišljam in pišem, prihaja elektronska pošta. In glej, pismo Bidnove kampanje. Podobno, pravzaprav bolj vztrajno od Trumpovih, so me ves čas zasipavali s prošnjami za donacije. Zdaj pišejo, da potrebujejo denar za Bidnov bojni sklad, kot ga očitno imenujejo. Prej so se borili za glasove, zdaj za zaščito volitev. Spet prijem mojstra Brechta?

* Dr. Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona, ZDA.