Z mladimi s čezmerno težo se pediatri endokrinologi zavzeto ukvarjajo in jih zdravijo ravno zato, ker je pri njih bolezen, prediabetes, povratna. To pomeni, da lahko z nefarmakološkimi in včasih tudi farmakološkimi ukrepi dosežejo ozdravitev, stabilizacijo telesne mase in s tem zmanjšanje tveganja za poznejši razvoj sladkorne bolezni tipa 2.
Pri otrocih in mladostnikih s čezmerno telesno maso gre v večini primerov za predfazo sladkorne bolezni tipa 2, to je prediabetes, pojasnjuje doc. dr. Primož Kotnik, specialist pediater endokrinolog s KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani. V tej fazi je sladkor v krvi pred obrokom in po njem še vedno normalen, ob testiranju inzulina pa ugotovijo, da je vrednost povišana, višja kot pri osebi, ki glukozo normalno presnavlja.
»Zame je sicer terapevtski učinek že, če spremenjenih, bolj zdravih navad naučimo celotno družino, saj gre pri večini teh otrok za družinski problem,« pravi doc. dr. Primož Kotnik, specialist pediater endokrinolog s KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani.
Sladkorna bolezen tipa 2 je posledica genetskih in okoljskih dejavnikov. Ne nastane takoj, čez noč, ampak se razvija. V prvi fazi te bolezni se telo ne odzove ustrezno na inzulin, kar imenujemo inzulinska rezistenca oziroma tudi prediabetes. Pomembno pa je, da je ta faza še povratna, ozdravljiva.
Ko se sladkorna bolezen tipa 2 zares pokaže
Povišane vrednosti inzulina, ki poskuša normalizirati sladkor v krvi, pa sčasoma izčrpajo beta celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin. Izločanje inzulina se zmanjša, takrat pa se sladkorna bolezen tipa 2 dejansko tudi pokaže. Čeprav gre pri otrocih in mladostnikih večinoma za prediabetes, pa endokrinologi opažajo, da sladkorno bolezen tipa 2, ko se beta celice izčrpajo, dobijo vse mlajši ljudje, ne več le starejši od 60 let.
»Ugotavljamo, da mladostniki, ki so vodeni pri nas, sladkorno bolezen tipa 2 dobijo v tretji dekadi življenja,« pojasnjuje doc. Kotnik.
Prediabetes pri otrocih
Sladkorna bolezen tipa 2 je pri mladostnikih torej redka, pomembna pa so stanja prediabetesa. »Če pri takem otroku takoj vzpostavimo ustrezne ukrepe za normalizacijo ali stabilizacijo telesne mase, lahko še dosežemo povratno stanje, ozdravitev. S tem tudi zmanjšamo tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Prav zato se toliko ukvarjamo z mladimi! Kajti ko oseba že ima razvito bolezen, je veliko manjša možnost, da vzpostavimo povratno stanje. Pri otrocih pa lahko dosežemo do neke mere popolno ozdravitev,« poudarja doc. Kotnik.
Kako pediatri ugotavljajo čezmerno telesno maso?
Pri nastanku sladkorne bolezni tipa 2 ima debelost pomembno vlogo, ni pa edini razlog. Bolezen ima tudi pomembno genetsko osnovo, pomembno pa vplivajo tudi dejavniki okolja. Kako pediatri opredelijo debelost? Bolezen in obravnavo natančno opredeljujejo različne smernice, zapisana pravila, ki jim pediatri sledijo pri vodenju otrok s čezmerno telesno maso.
»Ker gre za nivojsko obravnavo otroka ali mladostnika tako glede preventive kot kurative, mora te smernice poznati vsak pediater v primarnem zdravstvenem varstvu,« poudarja dr. Kotnik.
Ta pravila vsebujejo tudi preventivni programi, ki so jih obnovili z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ).
Pediatri opazujejo indeks telesne mase (ITM, angl. body mass index, BMI), razmerje med telesno težo na kvadratni meter telesne površine.
»Vendar ne spremljamo absolutnih, temveč percentilne vrednosti. Čezmerno prehranjen je tisti otrok, ki ima indeks telesne mase nad 85. percentilom. Po domače to pomeni, da ima 85 odstotkov otrok v splošni populaciji njegove starosti in spola nižje vrednosti ITM kot on,« pojasnjuje dr. Kotnik.
Za debelost je opredeljeno stanje, kadar je ITM nad 95. percentilom.
Otrok z indeksom telesne mase (ITM) nad 85. percentilom (kar približno ustreza ITM nad 25 kg/m² pri odraslih) – to so čezmerno prehranjeni otroci – je pri nas nad 20 odstotkov, otrok z ITM nad 95. percentilom (kar približno ustreza ITM nad 30 kg/m² pri odraslih) – to so otroci z debelostjo – pa je od 5 do 10 odstotkov.
Pediatri pa ne gledajo samo številk, kot je vrednost ITM. »Pomembna je tudi družinska ogroženost pa ogroženost za zaplete, kot so sladkorna bolezen, zgodnji srčno-žilni zapleti, ugotavljamo tudi območje kopičenja maščevja in podobno,« poudarja dr. Kotnik.
Zdravljenje
Cilj zdravljenja čezmerne prehranjenosti je najprej stabilizacija – predvsem pri manjših otrocih –, zmanjševanje telesne mase pa sledi predvsem pri starejših otrocih in mladostnikih, sploh tistih, pri katerih je rast končana. Osnova zdravljenja so konservativni ukrepi, svetovanje pri prehrani in telesni aktivnosti ter skrajšanje časa, ko je otrok telesno neaktiven. Pediatri izključijo tudi druga bolezenska stanja, ki bi lahko vodila v debelost.
»S farmakološkim zdravljenjem vstopamo le tam, kjer so zapleti. Pred nedavnim je v klinično rabo prišlo zdravilo, agonist GLP-1, ki pa še ni razvrščeno na listo zdravil. To zdravilo tudi ne bo na voljo za vse otroke z debelostjo, temveč v prvi vrsti predvsem za zdravljenje izrazite debelosti z zapleti za otroke nad 12. letom starosti, ki so v multidisciplinarni obravnavi v terciarnem centru, in ko vsi drugi ukrepi ne pomagajo,« je jasen doc. dr. Kotnik.
Nekaj zdravil imajo na voljo za zdravljenje zgodnje oblike familiarne genetske motnje, ki je je v populaciji čezmerno prehranjenih otrok manj kot pet odstotkov. Pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 pa je trenutno zdravilo prve vrste metformin, kot pri odraslih.
Ozdravitev in vloga družine
Koliko takih otrok jim uspe pozdraviti oziroma narediti obrat v smeri zmanjševanja mase, je odvisno tudi od tega, kaj je pri posameznem otroku cilj. Če je cilj terapevtskih prizadevanj normalna telesna teža, ga redkeje dosežejo. Če pa je cilj ustavitev rasti ITM ali obrat v zniževanje, pa je to razlog za optimizem. »Natančnih podatkov in raziskav o tem, pri koliko odstotkih otrok nam uspe, nimamo, si pa zelo želim, da bi jih skupaj z NIJZ izpeljali. Lahko pa rečem, da pri tretjini dosežemo pomemben učinek, pri tretjini se stanje umiri, pri tretjini pa o pomembnem učinku ne moremo govoriti. Zame je sicer učinek obravnave že, če spremenjenih, bolj zdravih navad naučimo celotno družino, saj gre pri večini teh otrok za družinski problem. Pri otrocih, ki so neuspešni v obravnavi, večinoma tudi ni pripravljenosti v družini za spremembe,« pojasnjuje dr. Kotnik.
