Za Ilko Štuhec je neposrečena sezona brez stopničk v svetovnem pokalu, po točkovnem izkupičku celo najslabša po tisti, ko je leta 2017 osvojila smukaški kristalni globus, srebrno medaljo v superveleslalomskem in skupnem seštevku. Tudi na svetovnem prvenstvu v Cortini d'Ampezzo, kjer bi lahko popravila vtis, ji je spodletelo pri naskoku na tretjo zaporedno zlato smukaško medaljo, osvojila je zanjo skromno 14. mesto. Pri razočaranjih je znatno vlogo igrala lahkomiselnost ob poškodbi gležnja, 30-letna Mariborčanka je po tihem celo razmišljala o koncu kariere. A pred vrati je olimpijska sezona in naša smukaška kraljica je odločena, da v alpskem smučanju še ni rekla zadnje besede.
Dokaz za to je po vseh razočaranjih zmaga na italijanskem državnem prvenstvu, ki nekaj šteje, če je Sofia Goggia, ki je le ena od številnih odličnih smukačic pri zahodnih sosedah, vzela kristalni globus. "Vsaj enkrat sem zmagala," se je zasmejala Štuhčeva. "Zmage so vedno fajn, sploh če je konkurenca na nekem nivoju. Bolj je šlo za samopotrditev, saj še znam, saj sem še lahko hitra."
Nasmejana Štajerka globoko v pomlad trdo trenira, si je pa včeraj, ko je na Pohorju še kar snežilo, v deževnem Mariboru vzela čas za pogovor z nami. "Po kampu na Peci pred dvema tednoma sem imela, ne bom rekla resno, ampak krajšo pavzo. Treniram, neke stvari razčiščujem sama pri sebi in čakam, da odprejo ledenik Kaunertal, da bomo lahko še dva do tri tedne smučali. Potem si bom vzela čas za dopust, ki pa ne bo trajal do oktobra, ampak le kakšnih deset, štirinajst dni, ko gremo dalje s kondicijo," je povedala, s čim se trenutno ukvarja.
Imate že načrte za dopust?
"Imam. Ne bom šla čez mejo. Malo grem okrog pogledat po Sloveniji, ker pri nas je kar ogromno za videti. Imam listo, ideje, kaj bi želela videti, doživeti. Vsega po malem."
Zanimivost spomladanskega treninga je bil spust kar po doskočišču planiške letalnice. Je šlo za adrenalinski užitek?
"Ja, bilo je kar nenavadno. Saj poznamo hitrost, strmino, tudi radius, ampak nenavadno se je bilo spustiti. Bistvo je bilo, da gre čim hitreje in da je zadeva čim bolj varna, kolikor je pač lahko. Saj ne, da bi na primer kak turist od kod 'vletel', ampak imaš veliko hitrost, radius in moraš vse 'shendlati'."
Je padel vaš hitrostni rekord?
"Ja, mislim, da je šlo okrog 150 kilometrov na uro. Fantje so šli verjetno še hitreje, ampak niti pri meni ni bilo ravno počasi (smeh). Nekaj podobnega smo počeli že v Pitztalu."
Bi želeli smučati še hitreje?
"To si vedno želiš, in ker ni veliko takšnih priložnosti, jih zagrabiš, ko pridejo. Gre za to, da se navadiš na hitrost, da ti ni sila, ko prideš v tak položaj na tekmi."
Lahko rečemo, da ste v hitrosti doma, na drsalnih delih blestite v svetovnem merilu. Največ težav so vam pozimi povzročali tehnični odseki prog. Ste že analizirali sezono?
"Sem potegnila črto, kako je bilo in zakaj, si odgovorila na vprašanja. Kar se tiče drsalnih delov, obvladam, kar naj se bi bilo najtežje naučiti. Vsaj to znam, če se lahko malo pošalim. Ostalo pa … Sezona se je začela relativno okej, toda pri poškodbi gležnja sem bila trmasta, 'eh, saj sem se samo malo udarila'. Realnost je bila precej drugačna. Tekme v Crans Montani so bile skrajno nepotrebne z zdravstvenega in še katerega vidika. Vse skupaj smo morali ustaviti, rehabilitirati, kolikor se je dalo, in se pripraviti na vrhunec sezone v Cortini. Zanimivo je, kako lahko imam še in še treningov, ampak če čisto vse ne štima, če si ne zaupam, če nisem najbolj samozavestna, na tekmi, ko naj bi dodala še nekaj več, to težko pokažem, sčaram, po domače povedano."
Na prvi pogled nedolžna poškodba je imela velik vpliv na vašo sezono. Se vam je takrat vse podrlo in ste morali začeti graditi znova?
"Načeloma je fajn, če lahko na nogo stopiš. Če pa lahko le provizorično in je ne morem resno uporabiti, je pač lahko problem. Moraš si 100-odstotno zaupati, biti povsem pripravljen, ker je vse skupaj na tako visokem nivoju, da ne gre na pol."
Kako ste se počutili, ko ste se uvrščali okrog 20. mesta ali še nižje, a vas na drugi strani kot šampionko zanimajo le najvišja mesta?
"Ni ravno fajn, ker veš, za kaj delaš, česa si sposoben, potem pa vsakič dobiš zaušnico, po slovensko, 'focn' po naše, ki ti še bolj načne rahlo nezaupanje, in samo razmišljaš, da naj bo čim hitreje mimo, da razčistiš, potegneš črto in greš dalje."
Nekaj se je šušljalo, da razmišljate o koncu kariere. Koliko je v tem resnice?
"Enkrat bom zagotovo nehala, in da mi je šlo po glavi, je tudi res. Ampak nisem na glas šušljala, ne vem, kdo je to slišal (smeh). Zavedam se, da nisem več v rosnih letih, da nimam pred sabo več neomejenega števila let. V mislih imam še dve, za naprej je še vse odprto."
Bo prihodnost odvisna od uspeha na olimpijskih igrah?
"Enostavno povedano: odvisno bo od tega, koliko se mi bo še dalo. Ne samo trenirati, smučati, ampak vse skupaj, vse, kar pritiče profesionalni karieri. Nikakor ne želim vse staviti samo na olimpijske igre."
Imate trenutno motiv, ker veste, da je pred vami Peking in vrhunec štiriletnega ciklusa?
"Direktno, da bi rekla, olimpijski smuk, to je to, fokus, tega na tak način ni. Ker potem bom odpeljala olimpijado, bom v cilju smuka, kaj pa potem? Zaradi Cortine, ki se mi ni izšla po željah, je čas, da najdem še neki smisel, ki ne bo samo vezan na olimpijsko medaljo. Z njo bi sama sebi naložila preveč pritiska. Saj načeloma veš, kam greš oziroma kam bi rad, ampak tu zraven je toliko nekih stvari, da si rečem, da je najprej treba priti do tja, potem se bomo sekirali, kaj se bo tam zgodilo."
Po navadi se za cel olimpijski ciklus začrtajo smernice in sestavijo ekipe. Vi ste nedavno zamenjali serviserja: Aleš Sopotnik se je vrnil k Američankam, pridružil se vam je Švicar Sepp Lauber. Je bilo to pogojeno z rezultati ali čim drugim?
"Ni vedno tako, da rečeš, štiri leta bo tako in potem bomo menjali. Tri leta smo skupaj počeli marsikaj. Prišel je čas za spremembo in tako se je zgodilo. S Seppom še nismo smučali, ga pa poznam, ker je delal pri Stöckliju in zadnja leta s Švicarkami. Mislim, da bo super."
Že leta ste na samostojni poti, ker niti ni bilo ekipe za hitre discipline, ki bi se ji lahko pridružili. Povsem drugače je pri dekletih v tehničnih disciplinah, ki so spet skupaj. Kar vam prinaša sprememba?
"Ko naši plani sovpadejo, kot so včasih z Meto Hrovat, Nejo Dvornik ali lani poleti z Ano Bucik in Tino Robnik, treniramo skupaj. Z veseljem, nimam nikakršnih zadržkov. Kdo je trener, ni moja stvar, s tem se ne obremenjujem. Imam svojo ekipo, ki sem jo bila prisiljena narediti, če sem se želela iti smuk."
Lani ste poletje preživeli na evropskih ledenikih, boste tokrat odpotovali v Južno Ameriko?
"Lani smo bili 104 dni v Saas Feeju in je bilo dovolj. Naj mi ga nihče niti ne omeni (smeh). No, po en teden smo bili še v Davosu in Zermattu. Tam imamo že skoraj lokalno volilno pravico (smeh). Tudi lani je bil plan Čile, ampak zaradi koronavirusa ni bilo za z glavo skozi zid. Mislim, da bo letos relativno podobno. Bomo videli."
S Smučarsko zvezo Slovenije ste vse dorekli za naprej?
"Da. Vse poteka brez težav."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
