Zoran Mijatović
Že ko so se zbrali na železniški postaji v Ljubljani, so mu okrog rok ovili kapetanski trak. Nato sta si ga Domen Prevc in Jernej Damjan oprtala na ramena in ga ponesla proti tirom. Bilo je jasno, da je Robert Kranjec na poti v Planico zvezda dneva. Ko je 37-letnik pred vstopom v vlak k sebi sklical še novinarje, pa je, ene bolj, druge manj, udarno presenetil: "Odločil sem se, da je to moja zadnja pot v Planico. Tam zaključujem svojo kariero."
V sezoni, v kateri doslej ni nastopil na nobeni tekmi svetovnega pokala, je očitno imel veliko časa za premlevanje.
In odločitev je zdaj dokončna: "Odločil sem se januarja, ko sem začel ostajati doma. Mučil sem se. Nič kaj lepega več nisem čutil ob skokih. Ko sem se odločil, mi je bilo malo čudno. Zdaj sem pa z odločitvijo pomirjen. Nihče me več ni prepričeval. Tudi SP v poletih naslednje leto v Planici me ne premakne niti za milimeter. Ne vidim se več v tem, da bi šel skozi vse te stvari še eno sezono. To me preveč izčrpava, predvsem psihično. Ves čas si napet, a haska ni nobenega. Sem pa treniral do zadnjega in zdaj pred Planico sem spet užival."
Kam s Kranjcem po karieri?
Obiskoval je frizersko šolo, "a frizer ne bom". Opravil je trenerski tečaj, "a več ne velja, ker so v Mariboru naredili trenersko šolo." V Kranju obstaja skakalna šola z njegovim imenom, "a ime sem le posodil". Tam se je tudi prebil v mestni svet, "a politik tudi ne bom". Kam torej z Robertom Kranjcem po karieri? "Najprej si bom vzel mesec ali dva za razmislek in zbral ponudbe, potem bom pa videl. Ničesar me ni strah početi. Lahko tudi barvam hiše. Vsekakor pa se bom v ponedeljek najprej zapeljal s svojim novim kolesom," odgovarja bodoči športni upokojenec.
Skakal z žičnice, bolan, polomljen ...
Med trenerji, ki so najbolj zaznamovali njegovo kariero, izpostavi prejšnjega selektorja Gorana Janusa, njegovega predhodnika Matjaža Zupana in "večnega" pomočnika Janija Grilca. Prav s slednjim je 13. marca 1998 odpotoval v Trondheim, kjer je debitiral v svetovnem pokalu, svojo prvo Planico istega leta pa si je zapomnil po tem, "ko sem z žičnice dol skočil, ker je crknila". To se je k sreči končalo brez padca in poškodb, ki so prav tako zaznamovale Kranjčevo kariero: "Poškodb sploh nisem štel. Skakal sem polomljen, bolan … Vse živo. Najbolj boleča poškodba je bila poškodba kolena, tudi rehabilitacija je najdlje trajala. Z natrgano stransko kolensko vezjo sem skakal na olimpijskih igrah v Sočiju, to je bilo prav boleče. V zadnjem času me je mučila tudi poškodba hrbta. Sčasoma se je izboljšala, a dolgo časa ni bilo nobenega napredka, kar me je povsem zabilo."
Ja, da ni lahko biti športnik, sploh pa ne skakalec, je Kranjec večkrat spoznal: "Ves čas nekaj premlevaš o občutkih, prehrani … Skrbeti moraš, da si ves čas na visokem nivoju. In to ni preprosto." Po zadnjem skoku se bo lahko končno sprostil, tudi pri prehranjevanju: "Vsaj sekiral se ne bom več. Zdaj ves čas melješ - kile gor, kile dol …" A ob športnem načinu življenja s tem tako ali tako nikdar ni imel posebnih težav: "Vedno sem garal. Še ta teden. Brez tega pač ne gre. Morda nimam toliko talenta kot kdo drug. Imam pa občutek za letenje. Vse drugo je garanje."
Kam bi ga lahko s čustvi nabit zadnji nastop ponesel, je še neznanka. Denimo lani je bil ob podobno neuspešni sezoni z desetim mestom celo najboljši Slovenec na posamični tekmi. Je tak scenarij mogoče ponoviti? "Težko karkoli komentiram, ker že dolgo nisem tekmoval. Poskusil se bom čim bolj sprostiti, potem bomo pa videli. Že na četrtkovih kvalifikacijah bo hitro jasno, kam sodim. Prvi cilj je prebiti se na tekmo." Tudi če mu ne uspe, si tega ne bo jemal preveč k srcu: "Planica je že itak nekaj posebnega, ker si doma in te bodri veliko ljudi. Tudi če sezona ni bila dobra, je v Planici vedno fajn."
