(PODKAST) Strašno hudi Mira in Lea: "In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama"

Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina - in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.

Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. "Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila," se spominja Lea.

Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. "Šok zelo pospeši bolezen," pove Lea. "Videli smo, da ne zmore več sama živeti." Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.

TUKAJ prisluhni podkastu!

Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. "Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala 'moja prijateljica'," pripoveduje Lea. 

Kljub skrbi pa bolezen napreduje. "Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama," pravi Lea. "Poslavljaš se od nje, še preden umre." Mira doda: "A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti." Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.

Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. "Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati," pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo - kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.

Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. "Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala," pravi Lea. "Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati," dodaja Mira. 

Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco - in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.