Slovensko glasbo že tako rad poslušam, na potovanjih in dopustih pa mi je to poseben gušt. V kampih se, na primer, izogneš, da ti nehote pridejo na ušesa pogovori sosedov. Včasih si celo dopust zapomnim po kakem bendu, kot Lefkada 2006, Zmelkoow, še danes se spomnim nanjo, ko jih slišim, ali Hvar 2018, Tadej Vesenjak. Morda bo pod Tokio 2021, pardon, 2020 podpisan Zoran Predin.
Vaterpolist, itak športna himna, za sobotni balkanski el clasico v živo že v skupinskem delu, ko pišem, mi že grejo kocine pokonci. Praslovan, Okupatorka, Zadnja večerja in kar je še teh nostalgičnih srednješolskih. Lepa, ko ti pride. Se spomnite tiste, ko Predin s ciganskimi kralji vpraša: "In kaj je lepšega, kot ko te zjutraj ulovi vonj po sveže kuhani kavici in ona v zgornjem delu tvoje pižame poje to lepo melodijo? In si misliš, ma, kur'c gleda olimpijsko medaljo, to je vseeno dosti lepše!" In jaz si na Japonskem mislim … Eh, saj je vseeno, kaj si, štejem in popisujem te kolajne …
Naj še pojasnim, kako sploh sestavim izbor takšnega "soundtracka". Ponavadi čisto po naključju. Ni, da bi si doma naložil albume Lačnih Franzov in drugih Predinovih bendov, pač včasih kaj zapaše ušesu ali pa te kar tako zadene, prešine. Kot me je zadnjič, na tisti prvi tekmi slovenske košarke na olimpijskih igrah, ki bo šla v zgodovino po čarovnijah in šovu Luke Dončića. Oziram se po prazni Saitama Areni, ki v vsem razkošju sprejme več kot 36 tisoč obiskovalcev, in zagledam slovensko zastavo. Nato pa še njo. Ah, ne, nemogoče, si mislim. In v možganih se vklopi: "Ja, ka pa te ti tu delaš, ne me basat, idi v rit."
Ampak nisem zakričal proti njej kot carinik proti Zokiju ali kegljaški kolegi njegovemu ateju in potem niti nisva šla kaj spit. Toda ne, ker ne bi bilo možnosti, lahko bi ji iz novinarskega središča prinesel, da bi na hodniku srebala kavo, če bi se nama zahotelo, samo da bi … Bolj zato, ker bi se mi lahko razvezal jezik in bi ji začel kar vsepočez nalagati, kako je le šolska ministrica, športna pa samo na papirju. In da bi si lahko vse to mirne duše ogledala kar doma po televiziji. Ali zoomu. Kakorkoli, na daljavo, tako kot je bil njen predlog, da naj športniki trenirajo v času "lockdowna". In še ob kakšno modrost slovenske politike bi se obregnil. Zato sem si raje pri sebi zamrmral: "In tako so po vseh predpisih zajebali vse, kar se je zajebat' dalo …"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
