Shabnam Gujadhur je leta preživela v vlogi zdravnice, ki druge uči, kako pacientom na sočuten način sporočiti najtežje novice. Nikoli pa si ni predstavljala, da se bo nekega dne sama znašla na stolu nasproti zdravnika in poslušala diagnozo, ki ji bo spodnesla tla pod nogami. Leta 2022, kmalu po svojem 30. rojstnem dnevu, je Shabnam opravljala dolge in izčrpavajoče izmene kot dežurna zdravnica na urgenci v avstralskem Gold Coastu. Svet se je ravno začel odpirati po pandemiji, njen oddelek pa so preplavili primeri covida. Bila je utrujena, a motivirana, da zgradi svojo kariero.
Sredi tega kaosa se je njeno telo začelo spreminjati. Začutila je bolečine v trebuhu, ki so spominjale na močne krče, pojavile pa so se tudi krvavitve med ciklusom. Namesto da bi se ustavila, je simptome ignorirala. Vzela je protibolečinske tablete in nadaljevala z delom, saj je kariero postavljala pred lastno zdravje. Ob misli na bolniški dopust jo je preveval občutek krivde, saj je vedela, koliko bolnikov potrebuje pomoč. Minilo je več tednov, preden je na prigovarjanje prijateljice končno obiskala osebno zdravnico. Prvi izvid ultrazvoka je pokazal cisto na jajčniku, radiolog pa je po opravljenem CT-slikanju predlagal zgolj spremljanje stanja. Shabnam je bila prepričana, da je zdrava in v dobri formi, zato je na raka niti pomislila ni.
Ko instinkt reši življenje
Kljub pomirjujočim prvim izvidom je njena osebna zdravnica čutila nemir in predlagala, da tvorbo raje odstranijo. Shabnam je nasvet upoštevala, kar se je izkazalo za ključno odločitev. Operacija, ki naj bi bila rutinska odstranitev benigne ciste, je razkrila nekaj povsem drugega. Teden dni kasneje se je vrnila po izvide. Ginekologinja jo je posedla in Shabnam je v njenih očeh prepoznala pogled, ki ga je sama tako dobro poznala: pogled zdravnika, ki mora sporočiti slabo novico. Besede "žal gre za raka" so povzročile, da je svet okoli nje potihnil v bel šum. V trenutku se je njena identiteta spremenila iz zdravnice v onkološko bolnico.
Šlo je za redek mešani tumor zarodnih celic, ki so ga na srečo odkrili v prvem stadiju. Kljub zgodnjemu odkritju so bila mnenja zdravnikov deljena. Nekateri so predlagali kemoterapijo, drugi strog nadzor. Shabnam se je odločila za slednje, kar pomeni desetletje rednih krvnih preiskav, slikanj in pregledov. Čeprav so njeni izvidi že štiri leta čisti, strah pred ponovitvijo bolezni ostaja njen stalni spremljevalec.
Boj z nevidnimi posledicami
Fizično okrevanje je bilo le del zgodbe. Shabnam se je morala soočiti tudi s psihološkimi posledicami diagnoze. Operacija je razkrila tudi endometriozo, zaradi odstranitve enega jajčnika pa se je zmanjšala njena plodnost. To spoznanje jo je močno prizadelo, saj je vplivalo na njene načrte za prihodnost in družino. Razvila je anksioznost glede zdravja in blago depresijo, zaradi česar je poiskala strokovno pomoč psihologa.
Danes Shabnam znova dela v medicini in se specializira za interno medicino, z željo, da bi nekoč delovala v onkologiji. Svojo izkušnjo uporablja za ozaveščanje drugih žensk. Njeno sporočilo je jasno: "Vi najbolje poznate svoje telo. Če čutite, da nekaj ni v redu, vztrajajte. Pojdite k zdravniku, po potrebi poiščite drugo mnenje." Ob tem opozarja na pomanjkanje zanesljivih testov za zgodnje odkrivanje raka jajčnikov in se aktivno zavzema za večja vlaganja v raziskave te zahrbtne bolezni.
