Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti.
Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. "Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?"
Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. "S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala."
Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega. Tukaj je dobila tudi mednarodno zaščito. Največja ovira pa danes niso več njene poškodbe, temveč birokracija. Zdaj 21-letna Amna si najbolj od vsega želi pripeljati svojo družino na varno, a že uvodni postopki za združitev zahtevajo dokumente, ki jih je iz Gaze skoraj nemogoče dobiti. Še težje je čakanje na termin pri slovenskih uradnikih. Čas pa je tisti, ki ga njeni najbližji nimajo.
Njena prizadevanja je podprla tudi posebna poročevalka Združenih narodov za Palestino Francesca Albanese ob svojem obisku v Sloveniji. Posredovala je pri slovenskih institucijah. "Vse smo že poskusili. Mnogo ljudi mi je že poskušalo pomagati. Nič se ni premaknilo … Če lahko kdo pomaga, naj pomaga. Gre za življenja ljudi. Če ne ukrepamo zdaj, kdaj potem? Gre za življenja ljudi. In za mnoge je že prepozno." Kljub temu govori tudi o svetlejšem obrazu Slovenije - o ljudeh, ki ji z drobnimi gestami ohranjajo upanje. "Vsakič, ko na ulici vidim nekoga z arabsko ruto, kefijo ali majico z motivom lubenice, se mi nasmeh raztegne čez ves obraz. To kaže, da ljudje razumejo in da jim je mar." Ti znaki solidarnosti ji dokazujejo, da v svetu kljub vsemu obstaja človečnost in da njena prizadevanja niso neopažena.
Njen osrednji cilj ostaja jasen: "Moja glavna skrb je spraviti svojo družino na varno ... Ne glede na to, kakšno ceno bom za to plačala." Njene misli so ves čas tisoče kilometrov stran - pri domu, do katerega ne more, in pri družini, ki jo čaka. Dokler jih ne bo mogla objeti, pravi, ne bo odnehala.
