Zaradi samomora vsako leto umre več kot 800.000 ljudi, kar pomeni, da se vsakih 40 sekund zgodi en samomor

Smrti zaradi samomora je pogosto mogoče preprečiti in pri tem lahko sodeluje vsakdo. To sporočilo se je odražalo tudi ob včerajšnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomorov, ki je letos že tretjič zapored potekal pod geslom Skupaj za preprečevanje samomora. Kot izhaja iz poslanice Mednarodne zveze za preprečevanje samomora, je bistveno za doseganje zastavljenega cilja združevanje različnih moči; nujno je sodelovanje družin, prijateljev, sodelavcev, lokalnih skupnosti, zdravstvenih strokovnjakov, političnih uradnikov in vlade.

Za 30 odstotkov manj samomorov

Zaradi samomora vsako leto umre več kot 800.000 ljudi, kar pomeni, da se vsakih 40 sekund zgodi en samomor. V Sloveniji je lani zaradi samomora umrlo 394 oseb, 41 več kot leto prej. Vendar pa je v zadnjem desetletju očiten trend zmanjševanja števila samomorov, saj jih je bilo leta 2009 448. Pogled še bolj v preteklost razkriva, da se je število samomorov v zadnjih dveh desetletjih zmanjšalo za več kot 30 odstotkov. Psihologinja Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje poudari, da se je zgodilo, da so med posameznimi leti zabeležili nihanja navzgor ali navzdol, vendar je vzpodbudno, da dolgoletni trend nakazuje upadanje umrljivosti zaradi samomora. Številke še razkrivajo, da število samomorov narašča s starostjo, zlasti pri moških. V starostnih skupinah nad 65 let je tudi do šestkrat več samomorov med moškimi kot med ženskami.

Osamljenost razjeda dušo

Na vprašanje, kako omejevanje stikov ali prepoved obiskov zaradi preprečevanja okužbe s koronavirusom vpliva na starejše, sogovornica odgovarja, da omejevanje stikov samo po sebi ni nujno slabo. "Kar negativno vpliva na posameznikovo blagostanje, je osamljenost. In to ne glede na starost. Osamljenost se, za razliko od biti sam, nanaša na posameznikov občutek povezanosti oziroma nepovezanosti z drugimi. V času, kadar omejujemo fizične stike, socialne stike sicer še vedno lahko vzdržujemo, a verjetno nekoliko drugače, denimo preko spletnih orodij. Za starejšo populacijo je to precej večji izziv kot za mlade," pravi Roškarjeva in nadaljuje, da to, da se je oseba znašla v stiski, lahko prepoznamo in opazimo, če jo komunicira z okoljem. Običajno jo, ni pa nujno. Način komunikacije je lahko preko vedenjskih znakov (poslavljanje, urejanje stvari …) ali preko verbalnih sporočil, kot je izjava, ne vem več, kako dolgo bom še zdržal. Zato priporoča, da smo pozorni na spremenjeno vedenje, ki traja dlje časa in ki ni značilno za to osebo. Prav tako smo pozorni, če vemo, da je ta ista oseba pred kratkim utrpela izgubo (denimo ljube osebe), se sooča s kakšnimi drugimi izzivi v življenju, ima težave v duševnem zdravju in podobno.