Ne morem si kaj, da se ne bi vedno znova spraševala, kako je mogoče, da se Mariborčani enostavno ne zavemo, kakšni srečneži smo, ker skozi naše mesto teče toliko dragocene vode. Na ljubo reko Dravo mislim, seveda. Saj vem, da bo marsikomu tečno, ker bom spet ponovila kaj od tistega, kar sem že velikokrat napisala, ampak očitno moram. Ker se enostavno nič ne spremeni, zdaj pa me že počasi postaja strah, da morda nikoli ne bom dočakala pogleda na Dravo, kakršen bi nas moral razveseljevati že dolgo, dolgo.
No, predstavljajte si: na obeh rečnih bregovih privezi za čolne na vesla, "pleh" (saj veste, avtomobili) pospravljen v garaži pod zemljo, od stavb do vode zelenica, na njej ljudje, ki se sončijo, berejo, si krajšajo čas z družabnimi igrami, staro in mlado se veselo druži, vsi skupaj pa z zanimanjem pogledujejo na Dravo, po kateri drsijo čolni na vesla. V njih so ljudje, ki uživajo v sproščujoči "telovadbi" na vodi ... Drugič spet navijamo za tekmovalce, ki drsijo po vodni gladini v osmercih, ali kako drugače. Povedano na kratko: uživamo s svojo reko, hvaležni smo, ker jo imamo. Zdaj tam ni več izpušnih plinov, v miru se lahko sprehajamo ob vodi, morda je v katerem od pristanov privezan tudi naš čoln ...
Ja, vse to bi že lahko imeli! Kdor je kdaj pomolil nos v katero od držav, kjer mesta premorejo reke, je zagotovo zašel v kraje, ki imajo v primerjavi z našo Dravo le lužice, pa te vendarle živijo! Tudi z ljudmi in ne le s pticami, ki sem jim hvaležna, da so prišle k nam in ki nam kažejo, slepcem, kakšen necenjen biser imamo sredi mesta.
Nedavno sem bila z ladjico na plovbi po Soči. Madonca, kako izviren in duhovit je njen kapitan, kako zna popotniku približati reko, ob kateri živi! Ha, tista luknja na brežini in zmaj, ki je nekoč živel tam, vsa tista zgodba ... Mi imamo sredi Drave otok in legendo o kačji kraljici – oboje zapostavljeno. O tisti ladjici na Dravi pa ... Kaj pravite na to, da bi po Dravi lahko plul vodni taksi? Saj so nekoč že obljubljali, da se bomo lahko iz mesta do kopališča na Mariborskem otoku odpeljali z ladjico. Pa kaj, ko še kopališča s častitljivo zgodovino ne znamo in ne znamo rešiti.
Tako kot še veliko tega v našem ljubem Mariboru. Saj sem že pomislila tudi na to, da bi morali najbrž kakšnega kapitana s primerno ladjico vred uvoziti od kod drugod, a kaj, ko bi verjetno dobil več polen pod noge kot pa vzpodbude. Zdaj razmišljam, da bi morebiti kaj premaknilo na bolje kakšno društvo ljubiteljev veslanja po Dravi. Kaj pa če bi morda mladi raziskovalci poskusili narediti načrt in nam pokazali, kako bi lahko uživali na vodi in ob vodi, ki jo imamo pred nosom, ne da bi vedno znova za takimi užitki hodili drugam.
Ja, človek je res prevečkrat slep in ne vidi, še manj pa ceni, kar ima doma.
