(INFOGRAFIKA) Kako sta orožje v Rusijo izvažali EU in tudi Ukrajina

Evropske in druge zahodne države skoraj tekmujejo, kdo bo Ukrajini poslal ali obljubil čim več orožja, pri tem pa bi najraje pozabile, da so njihova podjetja to počela do nedavnega, tudi po izbruhu spopadov v Donbasu in ruski aneksiji polotoka Krim. Kako lahko - glede na to, da sta bila pred dobrim letom dni Vladimir Putin in njegova vojska še vedno dobra kupca evropske orožarske industrije - razumemo vlogo EU v tej vojni?

Evropske in druge zahodne države skoraj tekmujejo, kdo bo Ukrajini poslal ali obljubil čim več orožja, pri tem pa bi najraje pozabile, da so njihova podjetja to počela do nedavnega, tudi po izbruhu spopadov v Donbasu in ruski aneksiji polotoka Krim. Kako lahko - glede na to, da sta bila pred dobrim letom dni Vladimir Putin in njegova vojska še vedno dobra kupca evropske orožarske industrije - razumemo vlogo EU v tej vojni?

Izvoz navkljub embargu

Izvoz navkljub embargu

Vprašanje izvoza vojaške opreme je predvsem politično in ekonomsko. Z vidika podjetij, ki se ukvarjajo z izvozom, gre v prvi vrsti za dobiček. "Res pa je, da je to, kar prodajajo, posebna kategorija, ki je omejena z zakoni, in država je tista, ki da zadnje dovoljenje za uvoz oziroma izvoz. V osnovi gre torej za popolnoma normalno gospodarsko panogo," naravo orožarske industrije pojasnjuje obramboslovka dr. Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. S tem lahko v zelo grobem pojasnimo tudi, zakaj so države EU oziroma podjetja, ki delujejo znotraj njih, po letu 2014 vojaško opremo še naprej izvažali v Rusijo. Portal Investigate Europe je na podlagi javno dostopne baze COARM nedavno razkril, da je med letoma 2015 in 2020 najmanj deset držav članic EU v Rusijo izvozilo opremo v vrednosti 346 milijonov evrov, to pa so počele navkljub embargu, ki je začel veljati julija 2014. Še lansko leto so Rusiji (po zadnjih podatkih, ki jih je dala na voljo Evropska komisija) prodale orožje in strelivo v vrednosti 39 milijonov evrov, kar je za 50 odstotkov več kot leta 2020, ko je bila prodaja vredna 25 milijonov evrov.

Vprašanje izvoza vojaške opreme je predvsem politično in ekonomsko. Z vidika podjetij, ki se ukvarjajo z izvozom, gre v prvi vrsti za dobiček. "Res pa je, da je to, kar prodajajo, posebna kategorija, ki je omejena z zakoni, in država je tista, ki da zadnje dovoljenje za uvoz oziroma izvoz. V osnovi gre torej za popolnoma normalno gospodarsko panogo," naravo orožarske industrije pojasnjuje obramboslovka dr. Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. S tem lahko v zelo grobem pojasnimo tudi, zakaj so države EU oziroma podjetja, ki delujejo znotraj njih, po letu 2014 vojaško opremo še naprej izvažali v Rusijo. Portal Investigate Europe je na podlagi javno dostopne baze COARM nedavno razkril, da je med letoma 2015 in 2020 najmanj deset držav članic EU v Rusijo izvozilo opremo v vrednosti 346 milijonov evrov, to pa so počele navkljub embargu, ki je začel veljati julija 2014. Še lansko leto so Rusiji (po zadnjih podatkih, ki jih je dala na voljo Evropska komisija) prodale orožje in strelivo v vrednosti 39 milijonov evrov, kar je za 50 odstotkov več kot leta 2020, ko je bila prodaja vredna 25 milijonov evrov.

Med izvoznicami prednjači Francija, za petami ji je Nemčija, sledijo še Italija, Avstrija, Bolgarija, Češka, Hrvaška, Finska, Slovaška in Španija. Pripisati je treba, da je besedna zveza vojaška oprema pomensko zelo široka, vendar pa lahko vključuje tudi rakete, bombe, puške, ladje in kopenska vozila. Del te opreme se, dokazano, zdaj uporablja tudi pri invaziji Rusije na Ukrajino. Vojna vozila modela Lynce, ki ga proizvaja italijanski Iveco, je novinar televizijskega kanala La 7 na ukrajinski fronti denimo opazil v začetku marca. Sestavljena so bila v eni od treh tovarn, ki jih ima Iveco v Rusiji, iz italijanskih delov. Italija je po vrednosti izvoza na tretjem mestu; med letoma 2015 in 2020 je Rusiji prodala za 22,5 milijona evrov opreme. Ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba je v tem kontekstu izrazil tudi ogorčenje nad tem, da so nekatera ruska vozila v vojni uporabljala dele nemškega podjetja Bosch. Družba se na prošnjo za komentar o zapisanem ni javno odzvala, so pa nemškim medijem v preteklih tednih že zagotovili, da bodo opravili preiskavo navedb.

Med izvoznicami prednjači Francija, za petami ji je Nemčija, sledijo še Italija, Avstrija, Bolgarija, Češka, Hrvaška, Finska, Slovaška in Španija. Pripisati je treba, da je besedna zveza vojaška oprema pomensko zelo široka, vendar pa lahko vključuje tudi rakete, bombe, puške, ladje in kopenska vozila. Del te opreme se, dokazano, zdaj uporablja tudi pri invaziji Rusije na Ukrajino. Vojna vozila modela Lynce, ki ga proizvaja italijanski Iveco, je novinar televizijskega kanala La 7 na ukrajinski fronti denimo opazil v začetku marca. Sestavljena so bila v eni od treh tovarn, ki jih ima Iveco v Rusiji, iz italijanskih delov. Italija je po vrednosti izvoza na tretjem mestu; med letoma 2015 in 2020 je Rusiji prodala za 22,5 milijona evrov opreme. Ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba je v tem kontekstu izrazil tudi ogorčenje nad tem, da so nekatera ruska vozila v vojni uporabljala dele nemškega podjetja Bosch. Družba se na prošnjo za komentar o zapisanem ni javno odzvala, so pa nemškim medijem v preteklih tednih že zagotovili, da bodo opravili preiskavo navedb.

Kaj pravi embargo?

Kaj pravi embargo?

Vse to se je dogajalo kljub embargu Evropske unije, ki prepoveduje prodajo orožja Rusiji. V njem je zapisano, da je prepovedana neposredna ali posredna prodaja, dobava, prenos ali izvoz orožja in sorodnega materiala vseh vrst (vključno z orožjem in strelivom, vojaškimi vozili in opremo, paravojaško opremo in nadomestnimi deli). Kako je torej sploh mogoče, da se je to zgodilo? Države EU, ki so izvažale orožje v Rusijo, so pri tem izkoriščale vrzel v predpisih. Embargo je namreč vključeval naslednjo izjemo: pogodbe, sklenjene pred 1. avgustom 2014, ali pomožne pogodbe, potrebne za izvajanje takih pogodb, se lahko izvajajo. Na osnovi tega je bilo sklenjeno, da "EU ne oborožuje Rusije". Pa je res ne?

Vse to se je dogajalo kljub embargu Evropske unije, ki prepoveduje prodajo orožja Rusiji. V njem je zapisano, da je prepovedana neposredna ali posredna prodaja, dobava, prenos ali izvoz orožja in sorodnega materiala vseh vrst (vključno z orožjem in strelivom, vojaškimi vozili in opremo, paravojaško opremo in nadomestnimi deli). Kako je torej sploh mogoče, da se je to zgodilo? Države EU, ki so izvažale orožje v Rusijo, so pri tem izkoriščale vrzel v predpisih. Embargo je namreč vključeval naslednjo izjemo: pogodbe, sklenjene pred 1. avgustom 2014, ali pomožne pogodbe, potrebne za izvajanje takih pogodb, se lahko izvajajo. Na osnovi tega je bilo sklenjeno, da "EU ne oborožuje Rusije". Pa je res ne?

V začetku aprila je EU v kontekstu vojne v Ukrajini zaprla vrzel, ki je omogočala izvoz orožja. Pravno besedilo, objavljeno v uradnem listu EU, prej zapisano izjemo namreč črta. Evropska komisija v svojem javnem sporočilu o petem paketu sankcij te poteze sicer ni posebej omenjala.

V začetku aprila je EU v kontekstu vojne v Ukrajini zaprla vrzel, ki je omogočala izvoz orožja. Pravno besedilo, objavljeno v uradnem listu EU, prej zapisano izjemo namreč črta. Evropska komisija v svojem javnem sporočilu o petem paketu sankcij te poteze sicer ni posebej omenjala.

V teoriji lahko tovrsten embargo sicer zelo dobro funkcionira, pravi Jelena Juvan. "Ti prepoveš izvoz orožja v državo, ki bi lahko začela vojno, in na takšen način preprečiš, da bi se ta država nadalje oboroževala. Vendar pa se v praksi to ni izkazalo za učinkovito," nadaljuje. Ne samo EU, na svetu je namreč ogromno držav, ki so močne izvoznice orožja (denimo Kitajska in Indija). "Samo to, da ne kupuje iz EU, Rusije ne more prizadeti; v tem primeru bi se obrnila na druga tržišča. Edino, kar bi res funkcioniralo, bi bilo, če bi izvoz prepovedali na globalni ravni in če bi se to tudi zares izvajalo," pristavi, obenem pa dodaja, da bi se - četudi bi države embargo spoštovale - razvil črni trg, ki je zmeraj stranski učinek sankcij.

V teoriji lahko tovrsten embargo sicer zelo dobro funkcionira, pravi Jelena Juvan. "Ti prepoveš izvoz orožja v državo, ki bi lahko začela vojno, in na takšen način preprečiš, da bi se ta država nadalje oboroževala. Vendar pa se v praksi to ni izkazalo za učinkovito," nadaljuje. Ne samo EU, na svetu je namreč ogromno držav, ki so močne izvoznice orožja (denimo Kitajska in Indija). "Samo to, da ne kupuje iz EU, Rusije ne more prizadeti; v tem primeru bi se obrnila na druga tržišča. Edino, kar bi res funkcioniralo, bi bilo, če bi izvoz prepovedali na globalni ravni in če bi se to tudi zares izvajalo," pristavi, obenem pa dodaja, da bi se - četudi bi države embargo spoštovale - razvil črni trg, ki je zmeraj stranski učinek sankcij.

Samo spomnimo se: ko je Slovenija razglasila samostojnost in se je začela vojna na Hrvaškem, so Združeni narodi uvedli embargo na izvoz orožja v države nekdanje Jugoslavije, tudi v Slovenijo. Vendar so se pri nas takrat dogajale afere s prekupčevanjem orožja. Takrat je mednarodna skupnost z ukrepi poskušala preprečiti nadaljnjo eskalacijo vojne na Hrvaškem in v BiH, a se je tak pristop izkazal za neučinkovitega, države so se še dalje oboroževale.

Samo spomnimo se: ko je Slovenija razglasila samostojnost in se je začela vojna na Hrvaškem, so Združeni narodi uvedli embargo na izvoz orožja v države nekdanje Jugoslavije, tudi v Slovenijo. Vendar so se pri nas takrat dogajale afere s prekupčevanjem orožja. Takrat je mednarodna skupnost z ukrepi poskušala preprečiti nadaljnjo eskalacijo vojne na Hrvaškem in v BiH, a se je tak pristop izkazal za neučinkovitega, države so se še dalje oboroževale.

Pat pozicija Francozov

Pat pozicija Francozov

Na vrhu seznama izvoznikov je Francija, ki je Rusiji med letoma 2015 in 2020 prodala za 152 milijonov evrov vojaške opreme, kar predstavlja kar 44 odstotkov celotnega izvoza. "Ko se je zgodila aneksija Krima, je bilo veliko govora o tem, da ima Francija z Rusijo sklenjeno pogodbo za dobavo ladij. Francozi so presodili, da bi, če bi dejansko prekinili to pogodbo, imeli večjo škodo, kot če kršijo sankcije (za katere oni trdijo, da kljub embargu sploh niso bile kršene)," pravi Jelena Juvan. Šlo je torej za pravno luknjo, v kateri je bilo prepovedano zgolj novo sklepanje pogodb; predhodno sklenjena pogodbena razmerja pa so bila razumljena kot zgolj ekonomska kategorija. "Pogodbene obveznosti moraš izpeljati. Če bi Francija od tega odstopila, bi se lahko zgodilo, da bi od Rusije dobila tožbo, ker ne izvršujejo pogodbenih obveznosti."

Na vrhu seznama izvoznikov je Francija, ki je Rusiji med letoma 2015 in 2020 prodala za 152 milijonov evrov vojaške opreme, kar predstavlja kar 44 odstotkov celotnega izvoza. "Ko se je zgodila aneksija Krima, je bilo veliko govora o tem, da ima Francija z Rusijo sklenjeno pogodbo za dobavo ladij. Francozi so presodili, da bi, če bi dejansko prekinili to pogodbo, imeli večjo škodo, kot če kršijo sankcije (za katere oni trdijo, da kljub embargu sploh niso bile kršene)," pravi Jelena Juvan. Šlo je torej za pravno luknjo, v kateri je bilo prepovedano zgolj novo sklepanje pogodb; predhodno sklenjena pogodbena razmerja pa so bila razumljena kot zgolj ekonomska kategorija. "Pogodbene obveznosti moraš izpeljati. Če bi Francija od tega odstopila, bi se lahko zgodilo, da bi od Rusije dobila tožbo, ker ne izvršujejo pogodbenih obveznosti."

Francija je od leta 2015 dajala dovoljenje za izvoz vojaške opreme, med katero spadajo bombe, rakete, naboji, oprema za fotografiranje, termične kamere, navigacijski sistemi in infrardeči detektorji za bojna letala in helikopterje. Rusija je slednje kupila od podjetij Safran in Thales, katerih glavni delničar je Francija. Leta 2014 so po raziskavi IE francoske oblasti še vedno dajale dovoljenje, da se v Rusijo pošilja kemična in biološka sredstva, radioaktivne materiale in sorodno opremo. Materiali "dvojne rabe" so tudi sicer problematični za analizo, saj mednje sodi tudi denimo jedrska tehnologija, ki se lahko uporabi za izdelavo jedrskega orožja ali za pridobivanje električne energije, torej za vojaške ali civilne namene. Tudi umetna inteligenca in simulacijska sredstva so take narave.

Francija je od leta 2015 dajala dovoljenje za izvoz vojaške opreme, med katero spadajo bombe, rakete, naboji, oprema za fotografiranje, termične kamere, navigacijski sistemi in infrardeči detektorji za bojna letala in helikopterje. Rusija je slednje kupila od podjetij Safran in Thales, katerih glavni delničar je Francija. Leta 2014 so po raziskavi IE francoske oblasti še vedno dajale dovoljenje, da se v Rusijo pošilja kemična in biološka sredstva, radioaktivne materiale in sorodno opremo. Materiali "dvojne rabe" so tudi sicer problematični za analizo, saj mednje sodi tudi denimo jedrska tehnologija, ki se lahko uporabi za izdelavo jedrskega orožja ali za pridobivanje električne energije, torej za vojaške ali civilne namene. Tudi umetna inteligenca in simulacijska sredstva so take narave.

Kaj pa skupno stališče?

Kaj pa skupno stališče?

Vendar pa EU v tem času ni edina, ki se mora spoprijemati s posledicami in protislovji izvoza orožja. Po podatkih SIPRI je tudi po priključitvi Krima Rusiji orožje in vojaško opremo prodajala tudi Ukrajina - zanjo je bila celo drugi največji trg (največ so Ukrajinci izvozili na Kitajsko).

Vendar pa EU v tem času ni edina, ki se mora spoprijemati s posledicami in protislovji izvoza orožja. Po podatkih SIPRI je tudi po priključitvi Krima Rusiji orožje in vojaško opremo prodajala tudi Ukrajina - zanjo je bila celo drugi največji trg (največ so Ukrajinci izvozili na Kitajsko).

Od leta 2008 imamo v EU sicer tudi dokument, imenovan "skupno stališče", ki narekuje, kaj vse morajo države upoštevati ob tem, ko izdajajo izvozna dovoljenja (med drugim denimo tudi notranje razmere države prejemnice in težnjo po ohranitvi regionalnega miru). "Dokument sam po sebi ni problematičen, je pa problematično to, da se nič ne zgodi, če se ga ne upošteva. Če pogledamo, kaj se dogaja in komu se prodaja orožje ter od koga se ga kupuje, lahko hitro spoznamo, da države o teh poslih presojajo izključno na osnovi finančnega vidika in se ne ozirajo veliko na to, ali bo orožje uporabljeno v namene, ki bodo drugačni od prvotno začrtanih. Mislim, da gre v resnici za zelo neurejeno področje oziroma za področje, ki je še zmerom izključno v pristojnosti posameznih držav, EU pa tukaj nima tako velikega vpliva. Tudi Code of Conduct na ravni EU ni obvezujoč dokument, so pa ga posamezne države morale prenesti v svojo lastno zakonodajo; pri nas je denimo prenesen v zakon o orožju," pojasnjuje Jelena Juvan. Izvoz je pri nas v glavnem v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve, ki dovoljenje izda po posvetovanju z ministrstvom za zunanje zadeve in ministrstvom za obrambo. "Podjetje legalno pač ne more izvažati brez dovoljenja države," zaključi sogovornica Juvan.

Od leta 2008 imamo v EU sicer tudi dokument, imenovan "skupno stališče", ki narekuje, kaj vse morajo države upoštevati ob tem, ko izdajajo izvozna dovoljenja (med drugim denimo tudi notranje razmere države prejemnice in težnjo po ohranitvi regionalnega miru). "Dokument sam po sebi ni problematičen, je pa problematično to, da se nič ne zgodi, če se ga ne upošteva. Če pogledamo, kaj se dogaja in komu se prodaja orožje ter od koga se ga kupuje, lahko hitro spoznamo, da države o teh poslih presojajo izključno na osnovi finančnega vidika in se ne ozirajo veliko na to, ali bo orožje uporabljeno v namene, ki bodo drugačni od prvotno začrtanih. Mislim, da gre v resnici za zelo neurejeno področje oziroma za področje, ki je še zmerom izključno v pristojnosti posameznih držav, EU pa tukaj nima tako velikega vpliva. Tudi Code of Conduct na ravni EU ni obvezujoč dokument, so pa ga posamezne države morale prenesti v svojo lastno zakonodajo; pri nas je denimo prenesen v zakon o orožju," pojasnjuje Jelena Juvan. Izvoz je pri nas v glavnem v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve, ki dovoljenje izda po posvetovanju z ministrstvom za zunanje zadeve in ministrstvom za obrambo. "Podjetje legalno pač ne more izvažati brez dovoljenja države," zaključi sogovornica Juvan.