Bonbon
Obdobje okoli božiča in novega leta velja za čaroben čas, poln dobrih želja in daril, vendar ju ne praznujejo povsod po svetu enako. V različnih državah pripravljajo zelo raznovrstna praznovanja božiča, pa tudi čas praznovanja ni isti. Za Kristusovo rojstvo so se ljudje začeli zanimati šele v drugem stoletju, na zahodu so božič uvedli v tretjem stoletju, prvič so ga v Rimu omenili 336. leta, na vzhodu pa šele v četrtem stoletju. Takrat se je kot datum praznovanja ustalil 25. december, a se je kljub vsemu še nekajkrat spremenil. Ta datum je prvi v neki kroniki uporabil učenjak in pesnik Julius Africanus, vendar poznavalci vedo, da so po raznih preračunavanjih starih koledarjev določali tudi naslednje datume: 28. marec, 2. april, 19. april in 20. maj. V času Klemena Aleksandrijskega so božič praznovali 20. maja.
Praznovanje samo korenini še v predkrščanskih časih, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlom. Datum je izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimskim praznovanjem sonca. Koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska Pravoslavna cerkev praznujejo božič 7. januarja, ker še vedno uporabljajo julijanski koledar, ki ga je vpeljal Julij Cezar leta 46 pred našim štetjem. Ker je solarno leto v resnici malo krajše kot 365,25 dneva, je papež Gregor XIII. leta 1582 vpeljal gregorijanski koledar, po katerem ob polnem stoletju odpade prestopni dan (razen pri letih, ki so deljiva s 400), in za 13 dni skrajšal leto. Pravoslavna cerkev ni premaknila koledarja, zato praznuje božič 13 dni pozneje kot katoliška. V vzhodni Pravoslavni cerkvi zato tudi novo leto praznujejo pozneje, 14. januarja, v nasprotju z gregorijanskim koledarjem, kjer je 1. januar obveljal kot prvi dan novega leta.
Vse se je začelo v Betlehemu
Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker drugega ležišča zanj nista imela. V spomin na ta dogodek kristjani postavljajo jaslice. Jaslice so prav gotovo najbolj zanimive otrokom, saj so uprizoritev prizora Kristusovega rojstva v panoramsko oblikovani pokrajini. Prve jaslice so postavili jezuiti leta 1560 v kolegiju v Coimbri na Portugalskem, prve cerkvene jaslice pa so bile postavljene 1562. leta v Pragi. Na Slovenskem so jaslice prvič postavili 1644. leta v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Jaslice so pri nas hitro postale priljubljene in veliko ljudi jih še danes postavi tudi doma.
Lik Božička, kot ga v najbolj razširjeni obliki poznamo danes, se je rodil v ZDA, kjer so prvi nizozemski priseljenci praznovali svetega Miklavža na podoben način, kot ga praznujemo pri nas. Temu so priključili nekatera skandinavska izročila in nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen 1923. leta pod naslovom The Night Before Christmas (Noč pred božičem). Avtor pesmi ni točno znan. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. V pesmi so zapisana celo imena severnih jelenov, a med njimi ni Rudolfa, ta se je pojavil šele leta 1939 in je bil podlaga za glasbeno uspešnico Johnnyja Marksa Rudolf, jelenček z rdečim nosom. Pesem, ki je veliko tesneje povezana z religioznim bistvom božičnih praznikov, pa je Sveta noč v Salzburgu rojenega duhovnika Josepha Mohra, ki je leta 1816 napisal besedilo, na božični večer leta 1818 pa je bila prvič izvedena v Oberndorfu, vasici v bližini Salzburga, pod vodstvom F. X. Gruberja, ki je pesem tudi uglasbil.
Coca-Cola in njen Božiček
Slovenci pred začetkom druge svetovne vojne Božička skoraj nismo poznali, praznovali smo dan Jezusovega rojstva, pozneje je Božiček moral v ilegalo in nadomeščal ga je dedek Mraz. Šele v zadnjih letih minulega stoletja smo tudi pri nas uvozili ameriško verzijo Božička, ki ga je poslal v svet ameriški risar Haddon Sundblom v reklamni akciji za Coca-Colo; 1931. leta je narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo in ta si je počasi povsem prisvojil božične praznike.
Seveda božičnih praznikov ne bi bilo brez božičnega drevesca. Kot simbol božiča so ga začeli postavljati šele v 16. stoletju kot znak zmage življenja nad smrtjo. Kot božično drevo se pojavljata predvsem jelka in smreka. Pogost okras, ki ponekod ne sme manjkati, je belo omelo. Stari Germani in tudi Galci so ga imeli za sveto rastlino, ki naj bi odganjala zle duhove. V Angliji in tudi pri nas je pogost božični in novoletni okras, predvsem v venčku, nameščenem na vhodnih vratih.
Neko švedsko javnomnenjsko podjetje je pred leti "rešilo" dolgoletni spor med Grenlandijo in Finsko o pravi domovini Božička, ki naj bi živel v Kirgiziji. Edina pomanjkljivost v teoriji švedskih strokovnjakov je, da je Kirgizija večinoma muslimanska država. Čeprav gre za teorijo iz sveta bizarnosti, pa so Švedi ujezili Fince, ki trdijo, da je Božičkova domovina Rovanemi na Finskem, in od tega ne odstopajo. Jezni so tako, da so zagrozili, da se na njihovih božičnih mizah ne bo znašla hrana, podobna praznični švedski, kot je to veljalo doslej. Finci namreč pred božičem očistijo svoje hiše in se pripravijo na tri svete dneve: božični večer, božični dan in dan obdarovanja. Božična večerja ne mine brez šunke in purana. Podobno je na Švedskem, ki temu dodajo še slanike in grah. Nemci si za božič največkrat privoščijo krapa in gosko, Francozom pa je najpomembnejše, da imajo na mizi dobro meso in odlična vina, Belgijci še vedno pečejo sladki kruh, ki ga oblikujejo kot Jezuščka, Britanci ne morejo mimo purana, Rusi napečejo veliko pit in piškotov, priljubljeni so tudi mesni cmoki, Američani pa ostajajo zvesti puranu s prilogo, klobasam, zelju in juhi. Za konec pa še podatek, da so božične voščilnice najmlajša stvar, povezana s praznikom. Gre za običaj, ki ni starejši od 160 let, saj so se prve tiskane voščilnice pojavile v dvajsetih letih 19. stoletja. Prava domovina voščilnic je Avstrija, ker pa smo v tistih časih Slovenci sodili med narode avstro-ogrske monarhije, smo tudi mi med prvimi narodi, ki so si pošiljali praznične voščilnice.
