Ob besedi božič danes pomislimo predvsem na z zahoda uvoženo podobo Božička, na okrašeno smrečico, darila, jaslice, voščilnice, petje, redko pa misel nanese na njegov izvor in stare slovenske šege ter navade.
Praznovanje ima korenine še v predkrščanskih časih, saj so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Stari Rimljani so 25. decembra praznovali rojstni dan nepremaganega sončnega boga. Ta poganski praznik, ki so ga poznala številna ljudstva tisočletja prej, je Cerkev, tako kot mnogo drugih poganskih praznovanj, pokristjanila in nadomestila z božičem. S 25. decembrom so povezana številna slavna imena bogov različnih mitologij: rojstvo skandinavske boginje Freje, egipčanska Izida, Oziris, rimski Mitra, maloazijska Atis in Kibela, sirijska Adonis in Astarta. Vse to so bogovi, ki umrejo in vstanejo od mrtvih. Katoliška cerkev je tudi upala, da bo z novim praznikom pregnala poganske razbrzdane saturnalije. Datum božiča, 25. december, je izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimskim praznovanjem sonca. Koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska pravoslavna cerkev praznujejo božič 7. januarja, ker še vedno uporabljajo julijanski koledar.
Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo po Lukovem evangeliju pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. Ker nista mogla dobiti prenočišča, sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, kjer so ga grele tople sape živine. V spomin na ta dogodek kristjani postavljajo jaslice. Kdaj so začeli po cerkvah in hišah postavljati jaslice, ne vemo natančno. Po vsej verjetnosti so se razvile iz duhovnih iger, ki so ponazarjale najbolj dramatične dogodke Kristusovega življenja, približno v 11. stoletju. Pri jaslicah gre za tridimenzionalne, navadno miniaturno prikazane prizore Kristusovega rojstva, poklonitve pastirjev in treh kraljev. Na Slovenskem so prve cerkvene jaslice postavili jezuiti v Ljubljani leta 1644. Iz jezuitskih cerkva so se nato širile po župnijskih in samostanskih cerkvah. Na podeželje so prišle šele v začetku 19. stoletja.
Božič pomeni malega boga, po čemer lahko sklepamo, da "božič" sega še v predkrščansko dobo, ko je pomenil malega boga Svaroga, ki naj bi bil podoben grškemu bogu Dionizu. Krščanstvo je pomanjševalnico preneslo na malega Jezusa, otroka. Ime se je uveljavilo v svojem novem pomenu in nato prešlo na praznik sam. Kristjani se na praznovanje božiča pripravljajo v adventnem času, kar traja štiri adventne nedelje, ki pomenijo štiri obdobja zgodovine stare zaveze. Advent v latinščini pomeni prihod, torej tisti čas, ko se verniki pripravljajo na Kristusov prihod. V predbožičnem času se prepletajo cerkvene in posvetne šege, sicer pa je advent z dodano krščansko vsebino prekril del poganskih šeg, povezanih z zimskim sončnim obratom. V tem času se namreč pojavljajo številne šege, večinoma v povezavi z verovanjem v posebno moč rastlinja in ognja, vračanjem duhov umrlih in z adventnimi svetniki.
V preteklosti so pri nas otroci štiri adventne nedelje hodili k jutranjim mašam z zelenimi adventnimi venci in gorečimi svečami, po maši pa so koledovali po domovih in pri tem peli adventne in božične pesmi. Do srede 20. stoletja so še marsikje upoštevali neobvezni post, fantje niso vasovali, ni bilo ženitovanj in ne veselic.
Na Slovenskem so bile za obdobje od božiča do treh kraljev značilne številne šege in navade, ki žal vedno bolj zamirajo. Predvsem pri nas poznamo tri svete večere oziroma tri božiče: prvi božič 24. decembra na predvečer božiča, drugi božič ali staro leto 31. decembra je večer pred novim letom in tretji božič 5. januarja je večer pred praznikom svetih treh kraljev. Vsi trije božiči so bili povezani s pomembnim starim obredjem. Domačijo je bilo treba poškropiti z blagoslovljeno vodo in jo pokaditi z dimom svetega ognja. Splošno razširjeno je bilo mnenje, da se v tem času sproščajo neznane naravne moči, ki lahko usodno vplivajo na človeka. Posebno nevarne naj bi bile dvanajstere noči med božičem in svetimi tremi kralji, ki so jih imenovali volčje noči. Ljudje so se trudili, da bi sebe, živino in polja obvarovali pred zlimi silami. Zaščito in odgovore na vprašanja so skušali doseči z raznimi čarodejnimi dejanji, prerokovanjem, vedeževanjem ali čaranjem. Pomembno vlogo v obredih sta tako imela predvsem ogenj in voda. S prihodom krščanstva so se volčje noči spremenile v sveto dvanajsterodnevje, šege in navade so prevzele krščansko obliko, krščanski svetniki so nadomestili stara božanstva in nadnaravna bitja.
Postavljanje okrašenega božičnega drevesa je mlada šega, ki se je začela v 18. stoletju v nemških deželah. Pred tem smo poznali krašenje prostorov z zimzelenim rastlinjem, mladim žitom, orehi, jabolki, papirnatimi trakovi. V zimzelenem rastlinju je posebna življenjska moč, saj tudi pozimi kljubuje uničenju, zato tudi simbolično odganja zimo. Pred božičem so v cvetlične lončke sejali tudi žito, predvsem pšenico. Posodice z mladim žitom, znane tudi kot Adonisovi vrtički, so postavljali na mizo, okenske police ali k jaslicam. Poleg božičnega okrasja je pri nas med najstarejšimi znamenji božičnega praznika tudi božična peka. Božični kruh sega v predkrščansko dobo, s krščanstvom pa je oboje dobilo novo podobo. Na Slovenskem je znanih več vrst kruha. Vse te vrste imajo po navadi posebne lastnosti in prinašajo tako ljudem kot živini zdravje, moč in energijo.
Božične pesmi
Tudi božično obdarovanje je mlad pojav. Prva darila so se pojavila pred kakšnimi dvesto leti v nemških deželah, v Sloveniji pa se je obdarovanje pričelo pred približno sedemdesetimi leti, in sicer v meščanskem okolju. Starejše je bilo obdarovanje z darovi narave, orehi, lešniki, jabolki, kar je ostanek davnega kulta čaščenja prednikov.
Za božični čas so značilne tudi božične pesmi. Najbolj znana in priljubljena je prav gotovo Sveta noč, ki je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Vrsto božičnih pesmi, ljudskih in umetnih, imamo seveda tudi na Slovenskem. Najbolj znane so Glej zvezdice božje, Poslušajte vsi ljudje. Božične pesmi so pisali tudi naši pesniki Župančič, Gregorčič, Kosovel, sveti večer omenja celo Prešeren v Krstu pri Savici. Po hišah so hodili božični koledniki, ki so prinašali blagoslov, zdravje, srečo in dobro letino. Prepevali so pesmi in nabirali darila s praznične mize - klobase, potice, kolače, suho sadje in druge dobrote. Če so naleteli na zaprta vrata, je lahko tista domačija v prihajajočem letu imela nesrečo. Koledništvo je danes v zatonu, zato pa so pogostejša obiskovanja sosedov in sorodnikov.
Danes si težko predstavljamo božič brez božičnih in novoletnih voščilnic, ki so najmlajša stvar, povezana z božičem. Navada, da si ljudje voščijo pisno, je stara kakšnih 160 let. Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. stoletja in ima le malo skupnega s krščanstvom. V dvajsetih letih 19. stoletja so se pojavile prve tiskane voščilnice, ki so jih najprej prodajali v dobrodelne namene. Prava domovina novoletnih voščilnic naj bi bila stara Avstrija. Ker smo bili Slovenci tedaj v Avstro-ogrski monarhiji, spadamo med prve narode na svetu, ki so si pošiljali voščilnice in razglednice nasploh.
Poleg zunanjih in materialnih priprav na božič pri vernih kristjanih sodi k prazniku tudi duhovna priprava v obliki molitve in duhovne poglobitve, lahko pa tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane, pa tudi tiste neverne, pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi.