Čeprav plodove kostanja danes uporabljamo predvsem pečene in jih največkrat kupimo kar pri "kostanjarjih" na mestnih ulicah, včasih ni bilo tako. V preteklosti je bil pravi ali domači kostanj v Sloveniji pomemben vir jesenske in zimske prehrane kmečkega prebivalstva, imel je podobno vlogo, kot jo ima danes krompir. Revnejšim je bil glavna jesenska večerna jed, pastirji so ga pekli na paši. Ker je drevo kostanj tako tesno povezano z življenjem človeka, mu pravijo tudi drevo življenja.
Da je kostanj zdravilen, so vedeli že stari Grki, danes je znanje starih ljudstev podprto tudi znanstveno, kar dokazuje uporaba v farmaciji. Pripravki iz surovih plodov kostanja zdravijo krčne žile in blažijo drisko. Posušeno listje v obliki poparkov ali obkladkov zdravi revmo, bronhitis in blaži napade oslovskega kašlja. Iz listja kostanja so včasih kuhali tudi čaj, vodo iz prekuhanih kostanjevih ježic pa uporabljali za zdravljenje kožnih obolenj in udarnin.
Obilno cvetje kostanja daje poleti veliko zelo čislanega grenko-sladkega medu, ki je znan po blagodejnih učinkih na dihala. Maroni dobro vplivajo tudi na živčni sistem in povečujejo imunsko odpornost. Za telesno in duševno izčrpane ljudi delujejo kot naravno poživilo. Tradicionalna kitajska medicina uvršča marone med idealne jedi zimskih mesecev, saj ogrejejo telo od znotraj in dobro učinkujejo na ledvice. Maroni dobro delujejo tudi na previsoko želodčno kislino, zaužiti pred spanjem pa naj bi pomagali nespečnežem.
