Ličkanje koruze je včasih veljalo za najpomembnejše jesensko opravilo. Da bi storže čim hitreje "slekli" in jih spletli v kite, je pri tem sodelovala cela družina, tudi sosedje so priskočili na pomoč. Člani Turističnega društva Šempas so se letos spet zbrali na kmetiji Rjavčevih in "žurili sirk", kot pravijo po domače, saj želijo ohranjati tradicijo. Ročno ličkanje koruze je vesel običaj, ki je na kmetijah krajšal in popestril jesenske večere. Odkar delo na njivi opravljajo stroji, ta čar izginja, zato je prav, da ga ohranjamo, menijo v TD Šempas, ki z raznimi aktivnostmi že več kot 30 let skrbi za promocijo vasi in njenih običajev.
Po ličkanju so se pogostili z domačo polento in točem s klobasami.
"Kamorkoli gremo, in tudi ob našem krajevnem prazniku, se predstavljamo s polento s pršutom, zato se nam je zdelo pomembno, da se ta tradicija ohranja in se tudi mladim predstavi celoten proces, kako koruzo posaditi, skrbeti zanjo, jo zličkati, splesti v kito, da se posuši, do tega, kako se jo zmelje v mlinu, da nastane moka," razloži Tatjana Čermelj iz TD Šempas, ki je pred leti obudilo ta stari kmečki običaj.
V sončnem vremenu so se člani društva skupaj s simpatizerji zbrali pri Rijavčevih in se odpravili na Šempasko polje, kjer vsako leto posadijo koruzo iz avtohtonih starih semen. Pri ročnem trganju koruze oziroma "lomljenju sirka" so sodelovali mladi in stari. Letina je bila letos skromna, rast brez škropljenja včasih zahteva svoj davek, škodljivci so zmanjšali pridelek.
Koruzo so z najstarejšim traktorjem v vasi pripeljali na Rjavčevo kmetijo, kjer so si privoščili ječmenko, ki ji v Šempasu pravijo "kuhne". Zvečer pa so se zbrali ob ličkanju oziroma žurjenju sirka. To je krasna priložnost, da iz zgodb starejših mladi izvejo kakšno zanimivost, denimo o rdeči koruzi. Med belo in rumeno koruzo se namreč najde tudi kakšen rdeč storž, kar je nekdaj najditelju prineslo srečo. Otroci, ki so ga našli, so za nagrado dobili jabolko, je povedala ena od domačink. "Kdor je našel rdečo koruzo, je lahko takoj končal delo," se iz otroštva spominja 75-letna Anica Kolenc iz Šempasa, ki pozna tudi skrivnosti šempaskih štrukljev, s katerimi se, poleg polente s pršutom in točem, društvo predstavlja na prireditvah doma in v okolici. "V nadevu je velik poudarek na limoni, dodamo pa tudi malo žganja," nam pojasni domačinka. Štruklje so včasih kuhali ob posebnih priložnostih, polenta, ki je veljala za slabšo kmečko jed, a je danes pogosto na meniju zelo priznanih restavracij, pa je bila redno na krožniku. Ko se je zbrala vesela družba, je gospodinja lahko ponudila tudi sirkovo pogačo. "Sirkovo moko poparim z mlekom, dodam malo soli, vmešam jagode grozdja izabela in testo spečem v pekaču," nam Anica razkrije še recept za to skromno jed.
Ličkanje koruze je bilo tudi letos v Šempasu velik družabni dogodek. "Vzdušje je bilo fenomenalno, ob zvoku harmonike se je plesalo," dogajanje pri Rjavčevih opiše Tatjana Čermelj. Koruzo so spletli v kite, ko se bo zrnje osušilo, pa ga bodo omencali in zmleli.
Po ličkanju so se pogostili z domačo polento in točem s klobasami, pekli so kostanj in tudi sladke dobrote niso manjkale, vino iz šempaskih vinogradov pa je poskrbelo, da grla niso bila suha. Kot vsako leto bodo tudi letos krog od sejanja starih avtohtonih vrst koruze, trganja, ličkanja, pletenja v kite, luščenja in mletja v moko do kuhanja domače šempaske polente zaključili ob krajevnem prazniku Mohorjevo v juliju prihodnje leto, ko domače poletne s pršutom in točem zagotovo ne bo zmanjkalo.
