"Med opravili domačega gospodinjstva zavzema kuhanje gotovo najbolj važno mesto v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še tako lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, družina je ne bo vzljubila in tudi sama ne bo našla pri hiši zadovoljstva, ako ne bo znala dobro kuhati, ako bo postavljala na mizo skoraj vedno eno in isto jed v petek in svetek in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka." In: "Skrbni starši dajejo zato svoje hčere učit tudi kuhanja."
To so besede, s katerimi legendarna sestra Felicita Kalinšek začne uvod v Slovensko kuharico. Izvirno knjigo je leta 1868 spisala, no, svoji pomočnici narekovala Magdalena Pleiweis, sestra Felicita pa jo je nato v začetku 20. stoletja preuredila, dopolnila in v naslednjih desetletjih so jo izdali še neštetokrat. Doma imam tri. Eno iz leta 1941, eno iz 1954. in eno iz 1987. Vse tri z istim uvodom, recepti napisanimi striktno v drugi osebi ženskega spola. Neverjetnih skoraj tri tisoč receptov, med katerimi je tudi veliko osupljivo svetovljanskih, sestra pojasnjuje ženskam. Vrhunski kuharji na kraljevih dvorih in v najbolj šik restavracijah so bili že od nekdaj moški. Ker pa je Slovenska kuharica namenjena domačemu kuhanju, je očitno povsem samoumevno, da je napisana v ženskem spolu. "Ko boš osnažila piščanca, prideni žlico masti." Predstavljam si, kak vik in krik bi se razlegel danes ob tako spolno določeni kuharski knjigi, kar me - ne glede na to, kako rad že imam sestro Felicito - polni s prijetnim občutkom, da smo neki civilizacijski napredek vendarle naredili.
Kuhamo danes vsi povprek. Mnoge ženske se dnevnemu kuhinjskemu suženjstvu odpovedujejo, mnogim moškim pa ni več nerodno, ker uživajo v rečeh, ki niso barbarske. Ne gre spregledati, da so na svetovni pop kuharski sceni največje zvezde še vedno moški. Ramsay, Oliver, Bourdain, Blumenthal. Ko gre za vrhunsko kuhanje, gre še vedno za moške. Ko gre za domače kuhanje, priložnost dobi Nigella Lawson, ki pa mora nujno biti seksi in zapeljiva, z morjem gostih kostanjevih las, božajoče mehkim glasom in D-košarico nedrca. Slovenija je lansirala svojo visokokulinarično zvezdo, Ano Roš, a glej ga, zlomka, ta se pogosto srečuje z očitki, da je možačasta, in mnogim gre na živce, ker se v poslu obnaša kot moški. Morda pa le nismo prišli prav daleč od staromeščanskih gospodinjskih priročnikov. Še Oprah in kup drugih emancipiranih zvezdnic je točilo solze ganjenosti in sreče, ko je prva ameriška podpredsednica postala Kamala Harris.
Uau, človeška vrsta želi osvojiti tuje planete, vmes smo že klonirali ovco, nadomestne organe gojimo na miših, v nekaj mesecih razvijemo cepivo za smrtonosno kugo, nad nami švigajo droni, seksamo in družimo se preko spletnih kamer. Piše se leto 2021 in v najpomembnejši demokraciji na svetu so končno dovolili temnopolti ženski zasesti visoko politično funkcijo. Vesel sem, da se premika, a težko ob tem odpiram šampanjce. Očitajoče gledati zgolj čez lužo bi bilo hinavsko. Šovinizem počasi prebavljamo tudi pri nas, za rasizem zaradi rasno homogene družbe v preteklosti nismo imeli priložnosti, a ne dvomim, da bi bil izjemen. Premierko smo že imeli, predsednice države še ne. Če jo bomo, se bo ta morala spopadati z očitkom, da je možača? Tako, kot se aktualni predsednik trudi preslišati besedo barbika? Ljudje smo smotana vrsta. Radi bi bili gospodarji vesolja, a ne vidimo čez steklene zidove, ki smo si jih sami postavili. Ženske, svet je vaš. Moški, svet je vaš. Tisti, ki ne veste, kaj ste, svet je vaš. Samo bodite srčni in dobronamerni.
