Denis Živčec
Prava Slovenka rizično noseča vleče plug po razmočeni njivi, na koncu pa ji od same dobrote odpove srce. Tak vtis človek dobi, če gleda stare slovenske filme tipa Boj na požiralniku. Koliko svetopisemskega trpljenja in požrtvovalnosti so pripisali tradicionalni slovenski materi, da pri tem skoraj pozabim, kako večina mojih prijateljic ne zna niti skuhati kosila. Bolj ko brskam po slovenskem konceptu ženske, bolj jasno mi postaja, da so te knjige pisali brezjajčni tipi, ki so jih lastne matere prepričale o tem, da so device marije. Na neki način mi je všeč, da je Ivan takrat nagnal svojo tečno mater, ki je s kavo pred vrati stala zgolj zato, da bi ga pasivno čustveno izsiljevala. Mazohistična Francka do onemoglosti teče za vozom, ki ga nikoli ne doseže. Kaj takega si lahko izmisli samo tip, ki so ga naučili, da so ženske najlepše takrat, ko trpijo.
Prava Slovenka ne sme biti srečna. Tako kot ni bila Matičeva mama v Sreči na vrvici. Praktično samohranilka, ki je krotila sanje svojega uporniškega odraščajočega sina in v podalpskem duhu bolj poskušala ugajati sosedom kot sebi, medtem ko je njen mož vse leto v Libiji vrtal v Saharo in kdo ve kaj še. Pa histerična Tomaževa mama iz Poletja v školjki, preobremenjena s propadajočim zakonom in možem, ki je dal prednost karieri, njeno pozabljenost pa je tu in tam dopolnil še problematični plešoči sin z močnim nagnjenjem do brejkdensa. Kar je hudo že samo po sebi. Najbolj mi gre na živce Meta iz Cvetja v jeseni. Tako je nežna in krhka, da od zadihanosti komaj govori. Jasno, v sebi nosi tudi nekaj trme, a v glavnem je vsa nežna in lepa. Ko končno najde srečo v življenju, ji poči srce. Ker prava Slovenka je srečna le takrat, ko je mrtva. Pisci nove dobe so si Slovenko zamislili še nekoliko bolj proslulo. V glavnem gre za ženske, ki pijejo, se kurbajo, kadijo kot Turek in vsake toliko pokažejo joške. Od poželenja povsem načeta Karolina Žašler, varajoča pohotna in nesrečno poročena Bronja iz Petelinjega zajtrka, zamaknjena in nekako egocentrično trpeča Hana iz Lahko noč, gospodična. Prava Slovenka veliko časa zamišljeno in bolečine polno zre v daljo, medtem ko mimo pod turobnim sivim nebom pelje vlak. Še najbolj simpatična se mi zdi Partljičeva Mimika iz Kulaka, ki ji je povsem jasno, da ima doma šlevo in da ne bo imela ničesar, če stvari ne bo vzela v svoje roke. Zato bi simbol Slovenk morala v resnici biti prav Mimika Malek. Mimika ne bi tekla za vozom. Mimika bi šla na avtobus.
Jasno, pri vseh teh likih gre za arhetipe, prapodobe, ki jih v svojem zgodovinskem spominu nosimo s seboj, misleči človek pa se trudi razumeti, da je ženska lahko še kaj drugega kot svetnica, kurba ali čarovnica. In da je moški lahko še kaj drugega kot vojak, lovec, kurbir ali duhovnik. Tako kot se večina žensk v teh pripisanih vlogah ne najde, se tudi moški v zastarelem konceptu toksične možatosti hitro izgubijo. Stoletja je družba, z ženskami vred, iz moških poskušala narediti bebave hruste, ki jih zanimajo samo surovo meso, pijača, vojna, žoga in ženska sečila. Ljudje smo običajno nekaj vmes. Kaj vse prenese Slovenka in ženska nasploh, se lahko spomnimo tudi v oktobru, mesecu ozaveščanja o nevarnosti raka na dojkah. Koliko junakinj je med nami in kakšna se najde tudi v moji družini. Včasih je pogum tvoja edina izbira, če želiš preživeti. Globok poklon vsem, ki so se borile z rakom, pa tudi drugimi boleznimi, ali se še borijo. To so mimike današnjega časa.
Ni mi pa všeč Karen z družabnih omrežij. Gre za fiktivni lik, ki uteleša sodobne tečnobe, prepričane, da se na vse najbolje spoznajo, ki neprestano zahtevajo vodje prodajaln, zganjajo cirkus okoli napak drugih, pri tem pa ne vidijo lastne neumnosti. Nekdo je zapisal, da Karen nastane, ko gre nekomu predobro in lahko lastno srečo v glavnem pripiše dobrim odločitvam ljudi iz svoje okolice. Znebimo se Karen v sebi. Nihče na mara tečnih bab. Tudi če so te v moškem telesu.
