Fotografije plaž, sončnih zahodov in koktajlov hitro postanejo nadležne vsako poletje, saj se iz prijaznega dopustniškega pozdrava kmalu izrodijo v narcisoidno hvalisanje. Tokrat je bilo še huje, saj je kontrast med domovino in dopustniškimi destinacijami bil velik kot še nikoli. Na fotografijah sinje modro, kristalno čisto morje, sočni kokosi, neskončne plaže bele mivke, svoboda in življenje, ki se zdi takšno kot v najlepših časih, doma pa znucana trenirka, od ležanja vse bolj smrdljiv kavč, kup pandemičnih omejitev, razpadajoče gospodarstvo in gruča antipatičnih politikov, ki nam iz dneva v dan dopovedujejo, da smo slabi, neumni in nesposobni ljudje, ki ne znamo preživeti brez njihove trde palice, s katero nas je treba vsake toliko udariti preko hrbta in spomniti, kje nam je mesto.
Če si hotel tokrat na dopust, si moral izbrati kakšno povsem eksotično destinacijo z manj omejitvami, kar je bilo videti toliko bolj ekscesno in naravnost narejeno za cefranje na spletnih forumih. Kaj vse smo lahko prebrali ob slikah znanih in manj znanih Slovencev, ki so se fotografirali v Dominikanski republiki, na Kanarskih otokih in Zanzibarju, ki je zadnje dni nasploh postal nekakšen simbol pobega iz poblaznele domovine. Če jih ob vrnitvi v Slovenijo ne bo ubil virus, jih bodo sodržavljani. Tak je bil vtis ob poplavi škodoželjnosti in zavisti. Bilo je povsem jasno, da v resnici ne gre za epidemiološko sliko, temveč za vse druge frustracije. Še najbolj so po karantenskih ubežnikih tolkli tisti, ki niso potovali niti v svobodnih dneh zaradi denarnih omejitev ali zaradi strahopetnosti. Zakaj dopustniške fotografije tokrat sprožajo tako močna čustva? Zato, ker nas opominjajo na nevidni povodec, na katerega so nas kdo ve kdaj pripeli? Zato, ker smo zmedeni ob spoznanju, da normalnost vendarle nekje še obstaja? Ker se počutimo kot junaki tiste grozljivke, v kateri so prebivalcem čudaške, zaplankane in z gozdom obdane vasice vaški starešine dejali, da nikoli ne smejo v gozd, ker je v njem bavbav? Ker smo se začeli bati lastne sence? Ker je del nacionalne folklore misel: če sem v dreku jaz, pa naj bodo še ostali?
Morda pa nas je razjezilo nekaj povsem drugega. Zadnje mesece so v glavnem potovali svobodnjaki, samostojni podjetniki, direktorji, premožneži, ljudje, ki jih šefi ne bi zlasali, če bi jim bila doma ali v tujini odrejena karantena in se ne bi mogli pravočasno vrniti na delo. V resnici nas ne jezijo kokosi, mivka in tvegano epidemično obnašanje, temveč stekleni stropi in stene lastnega življenja. V duhu misli: v resnici ne sovražite ponedeljkov, sovražite le kapitalizem.
Da bi teh nekaj ptic, ki je odletelo v južne kraje, blazno pokvarilo domačo epidemiološko sliko, je zelo malo verjetno. Mnogi popotniki ostajajo doma, ker so v njihovih najljubših destinacijah zaprti hoteli, restavracije, vzdušje pa je zanič, drugi ne potujejo iz občutka odgovornosti, tretji zaradi finančnih težav, ki jih je prinesla koronakriza, četrti se bojijo virusa in birokratskih zapletov, peti pa tako nikoli niso nikamor šli, ker želje po potovanju pač nimajo. Eksotične fotografije nas ne bi smele jeziti, ampak miriti in navdajati z upanjem. Da normalnost, pa kakršnakoli ta že je, še vedno nekje obstaja, da svet vendarle nekako še deluje, da te bavbav v gozdu ne požre, da svoboda še tli in da bo kmalu vse še nekako v redu. Dokler pa še imamo na smrdljivem kavču toliko odvečnega časa, da se lahko ukvarjamo s tujimi življenji, izkoristimo priložnost in se malce ukvarjajmo še s svojim.
