Bolj ko jo poslušaš, bolj si otopel in na koncu se spremeniš v prazen hodnik, v katerem odmeva razočaranje. Nad vsem, kar se je zgodilo. Nad svetom, ki se je spremenil do neprepoznavnosti. Nad boleznijo. Nad rešitelji, ki niso superjunaki, ampak zgolj ljudje, z vsemi šibkostmi vred. Nad seboj, ker se vse bolj vdajaš malodušju in ker so te v zadnjih mesecih naučili, da si slab človek.
Tako tolažeče bi bilo slišati nekaj spodbudnega. Tako odrešujoče bi v decembrskem času čudežev bilo videti nekaj nepričakovanega. A dnevi so si še naprej enaki. Enake številke, enake novice, enaki očitki, enak dnevni ritem. Enaki eksistencialni dvomi.
Na večer, ko so dežne kaplje postajale snežinke, sem se sprehodil po mestu. Žar tisočerih lučk, ki so medlo grele skoraj popolnoma prazne ulice, se je zdel srhljivo lep. Okrašene izložbe, polne vsega lepega, so bile nadrealne. Vse je tukaj, vse je pripravljeno, vse čaka, le mi ne obstajamo več. Trenutno smo povsem odveč. Še nikoli ni bilo med nami več prostora in še nikoli ni bilo bolj tesnobno. Skozi vitraže stolnice je le medlo sijala luč, v njej popolna tišina. Vrata zaklenjena. Celo bog je ostal doma. Namesto pomirjajoče hladnega vonja kadila se pod nebo kot molitev dvigujejo naše zbegane misli in spoznanje, kako nič ni samoumevno. Niti to, da smeš biti s svojimi najbližjimi. Niti to, da so vsi ljudje v svojem bistvu dobri. Ni ga kadila in cimeta, ki bi prekrila zatohel piš sovražnosti, ksenofobije, rasizma in nestrpnosti do vsega, kar razmišlja s svojo glavo in ne gre v tesne kalupe nekogaršnje okostenele predstave o svetu. Ti in jaz za slabe, zlobne, pokvarjene in neumne ljudi nikoli ne bova dovolj dobra.
Miri me misel, da slabo na koncu nikoli ne zmaga. Koliko podobno težkih decembrov je človeštvo že doživelo in preživelo. Koliko božičev je minilo v blatnih vojaških jarkih, razbitinah, taboriščih, revščini, pomanjkanju, tudi drugih kugah. Nismo narejeni zato, da bi se zlomili. Koliko lepega, dobrega in pogumnega lahko vidimo vsak dan. V neskončni požrtvovalnosti tistih, ki se razdajajo v bitki z nevidnim sovražnikom, in njihovi pomoči omaganim. Je še kaj bolj človeškega od tega? Je še kaj bolj božjega od popolne predanosti drugim, ne ozirajoč se na lastno dobrobit? Ljubezen te dni diši po od sape orošenem steklu medicinskega skafandra. In dokler je v nas ta moč, ta predanost, bolno in slabo ne moreta zmagati.
Tudi v tisti čudni noči pred dva tisoč leti je najbrž v zraku viselo veliko dvomov, vprašanj in strahov. Pa se je zgodil čudež. Vedno se, če dovolj verjameš vanj. Dovolimo, da vsaj te dni jezo v nas preglasi hvaležnost. Za vse, ki se trudijo narediti svet lepši in boljši. Za vse, ki jih še imamo. Za vse, ki so bili del naše poti. Za topel dom, obleko na hrbtu in hrano v želodcu. In mir, vsemu navkljub. Za leto lekcij, v katerem smo spoznali vse najboljše in najslabše v sebi. Za leto, v katerem smo dokončno odrasli.
Pomoč prihaja. Poiščite upanje in mu dovolite, da se razraste v prsih. Najdite ga v novicah o novih znanstvenih odkritjih ali v betlehemski svetlobi, ki v najtrši zimski temi dva tisoč let kasneje žari močneje kot kadarkoli. Pomoč prihaja.
