Rozmari Petek
Celjski otroški muzej Hermanov brlog, ki deluje v Muzeju novejše zgodovine Celje, je eden redkih muzejev, ki je dostopen tako gibalno kot tudi senzorično oviranim otrokom. "Smo eden prvih muzejev, kjer inkluzivne politike nimamo le na papirju, ampak jo izvajamo v praksi," poudarja direktor muzeja dr. Tonček Kregar. Pozornost slepim in slabovidnim so začeli v večji meri posvečati pred desetimi leti, ko so preko slepega Sebastjana Kamenika in Združenja prijateljev slepih Slovenije, v katerem je aktiven, lotili prvih skupnih projektov. "Pred desetimi leti smo odprli prvo razstavo za slepe in slabovidne, poimenovano Radovedni prstki, s katero smo tudi polnočutnim želeli približati svet slepih," je opisala Jožica Trateški, ki se je najbolj zavzemala, da bi muzej približali tudi slepim. Od takrat so ob vsaki razstavi ob običajnem izdali še katalog v brajlovi pisavi, vedno je ljudem ob ogledu razstav na voljo tudi povečevalno steklo, muzej so v celoti opremili s talnimi oznakami, dodali napise v brajici, pomagali pri izdaji brošure Deset zmot in deset resnic o slepih in slabovidnih, lani pa so z razstavo Herman Lisjak v temi tematiko uspešno približali tudi predšolskim otrokom.
Že deset let sodelujejo tudi s Kamenikom, ki skupaj s psom Šarkom izvaja programe ozaveščanja ljudi o slepoti. Odkar ima Šarka, pa tudi o tem, kako ravnati s psom vodnikom, ko je ta v službi. Ob desetletnici sodelovanja so zasnovali še en projekt – strip avtorice Aksinje Kermauner, ki poskuša kratko, jedrnato in s slikami predstaviti, katere so med ljudmi največje zmote o slepih. "Ozaveščamo o popolnoma osnovnih stvareh. Slepih ljudi je malo. Ko jih drugi srečajo, se ustrašijo, da bodo kaj narobe naredili. In največkrat res naredijo kaj narobe – ali so preveč prijazni in ga zagrabijo in peljejo čez prehod za pešce ali ga porivajo na avtobus," opisuje avtorica. "Pravilo je, da mora biti videči vedno spredaj, slepi se ga prime za ramo ali komolec, da je varen. To smo denimo zapisali. Opisali smo tudi talni taktilni vodilni sistem, v katerega slepi vtaknejo palico, da se lažje premikajo. V Murski Soboti, ko so prenavljali Slovensko cesto, so ga lepo položili po celi coni, lokalni gostinec pa je nanj postavil mize in stole. Ko smo mu pojasnili, čemu služi, je rekel, da je sam mislil, da so to kanalčki za vodo. Ljudje tega ne počnejo zanalašč, ampak iz neznanja. Zato se mi zdi pomembno, da ljudje razumejo. Dostikrat imamo ambivalenten odnos do njih, ali se nam smilijo (joj, kakšen revček si) ali pa jih precenjujemo (frajer, sam si pojedel kosilo). Obnašajmo se normalno," poudarja Kermaunerjeva, saj si tudi slepi, čeprav morda za kak opravek porabijo več časa kot drugi, želijo živeti samostojno.
