"Vtis, da je slovenska levica razglašena, medtem ko je njen antipod, desnica, monolitna sila in je njena pot premočrtna, je napačen. V veliki meri je ta vtis posledica veselja, ki ga imajo levičarji sami s sabo, ko si vsem na očeh zagnano demokratično drug drugemu puščajo kri. Dejansko pa desne (desnosredinske) stranke z levico in levo sredino povezujeta enaka kriza identitete in izključevalnost. /.../ Seveda so stranke svoje neposlušne člane kaznovale že v preteklosti, a značilno za ta čas je, da se vse te diferenciacije zgoščajo v minuli dve leti in da so njihov skupni imenovalec konceptualna nesoglasja in nestrinjanja z načinom upravljanja medsebojnih razlik. V najbolj odprtem času, v najbolj odprti družbi, v kateri lahko vsakdo kriči v svet s svojega accounta, je največ izključevalnosti, največ netolerance, najmanj svobode in najmanj demokracije. To je čas epigonov.
V ta čas je sedel tudi letni nagovor predsednice republike v državnem zboru. Ko je predsednica stala za govorniškim odrom, v dvorani ni bilo ne predstavnikov vlade ne njenih glavnih oponentov, poslancev SDS. Leta 2024! In pod režimom dozdevno svobodomiselne koalicije, ki je v svojo koalicijsko pogodbo zapisala, da bo 'v ospredje postavljala vse tisto, kar nas v Sloveniji združuje in povezuje, ter zagovarjala sodelovanje na podlagi pripravljenosti delati za skupno dobro'. Bojkot predsedničinega nastopa, njegova agresivna izključevalnost je seveda v očitnem neskladju s to zavezo in je izraz omalovaževanja ustavne vloge predsednika republike in tudi gospe Pirc Musar. 'Neke babe, ki se nekaj gre'. Je ob vsem tem umestno voščiti za 26. december, dan samostojnosti in enotnosti? Ali pa bi se morali vprašati, kaj smo postali in kam takšni gremo."
