Dobršen del minulega stoletja je na svojih fotografijah zabeležil Slavko Ciglenečki. Fotografiral je Šmarje pri Jelšah, Šmarčane, dogodke, ki so jim popestrili vsakdan, in naravo, predvsem oblake. Na fotografijah je ovekovečil Habjanovo gostilno, ki je ni več v trgu, okolico dvorca Jelšingrad, ki danes v samoti propada, in njegovo notranjost, ki ji je preteklo stoletje vse prej kot prizaneslo. Letos mineva 110 let od njegovega rojstva. V Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah so ob tem pripravili razstavo njegovih fotografij in jo dopolnili z zanimivostmi iz njegovega življenja.
Lahko bi bil poklicni igralec
Slavko Ciglenečki ni bil le fotograf, pravi Mateja Žagar z domoznanskega oddelka Knjižnice Šmarje. Bil je tudi gledališčnik, glasbenik, športnik in celo radiestezist. V gledališče je zašel po naključju. "Čeprav niso mislili, da je nadarjen igralec, je nekoč vskočil, ko je nekdo zbolel, in se izkazal za zelo nadarjenega. Bil je uspešen v bolj komičnih vlogah. Povabili so ga celo v celjsko gledališče za profesionalnega igralca, ampak je raje ostal zvest domačemu odru," pripoveduje Žagarjeva. Tako je sprva sodeloval v sokolski dramski sekciji, po vojni pa še v Kulturno-umetniškem društvu Antona Aškerca.
Nad glasbo je Slavka Ciglenečkega, kot nad fotografiranjem, navdušil oče Ladislav. Ta je bil med soustanovitelji prvega tamburaškega društva Bisernica v Celovcu. Ko se je preselil v Šmarje, je tudi tam ustanovil tamburaško društvo. Slavko pa je ljubezen do glasbe usmeril v godbeništvo – nekaj časa je vodil šmarsko godbo na pihala.
Ohranil Šmarje minulega stoletja
Vsa svoja zanimanja pa je povezoval tudi s fotografijo. Tako je za prihodnje generacije ohranil marsikakšen trenutek gledališčnikov, godbenikov in športnikov iz Šmarja. Pa tudi čisto vsakdanje trenutke življenja v kraju in okoliških vaseh. Fotografiral je ljudi pri čisto običajnih opravilih, fotografiral je družinske fotografije ob pomembnejših življenjskih prelomnicah, fotografiral je dogodke v kraju. In zelo rad je fotografiral oblake, ki so potovali nad Šmarjem. "On sam je najbolje ocenil svoje fotografije s tem, da mu je bila najbolj pri srcu Med nebom in zemljo. Tudi sam je najbolj občudoval oblake in se mu je zdelo, da jih je najbolje ujel v objektiv," pravi Mateja Žagar. Šmarčani pravijo, da je na prave oblake čakal več ur. In tako je ujel trenutek med nebom in zemljo, gospoda s košem na ramenih, ki se po slemenu podaja proti oblakom.
Ohranjajo zgodovinski spomin, razvijajo pripadnost kraju in odkrivajo svoje korenine
Da ga spoznamo tudi brez fotoaparata
A najbolj zvest je bil Slavko Ciglenečki fotografiji. V več kot 70 letih fotografiranja se je nabralo ogromno takšnih pomembnih fotografij, pravi Žagarjeva. Nekaj jih je podaril knjižnici, nekaj jih hranijo njegovi otroci. "Se pa dogovarjamo, da bi del zapuščine podarili knjižnici. Verjetno bomo varuhi te zapuščine, na kar smo zelo ponosni," dodaja Žagarjeva. Takšne fotografije, so namreč, kot pravi, neprecenljive. "S fotografijami ohranjamo zgodovinski spomin, z njim pa razvijamo pripadnost kraju in odkrivamo naše korenine. S fotografijami spoznavamo preteklost Šmarja. V njih vidimo umetniški čut Ciglenečkega, njega samega pa ne. Zato se nam zdi prav, da ponudimo možnost, da ga spoznamo na razstavi," poudarja. Ta bo na ogled še do septembra. Če bo zdravstvene razmere to dopuščale, bodo Slavku Ciglenečkemu takrat posvetili še spominski večer.
