Golovec bo postal spominski park, pomembna celjska dediščina bo s tem končno urejena

Skorajda na vsaki seji celjskega mestnega sveta je kdo od svetnikov opozoril na problematiko nekdanjega pokopališča Golovec; najredneje je o tem, kako je zapuščeno, posuto s smetmi in vandalizirano, poročal svetnik Miran Gracer in vedno znova poudaril, da je zadeve tam treba urediti. Na občini so se tako letos le odločili, da bodo v prihodnjih letih postopoma obnovili pokopališče, ki leži na južni strani Golovca. Pokopališče je že od leta 1986 razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, pred dvajsetimi leti so popisali imena pokopanih (z nagrobnikov, kjer so napisi še bili čitljivi), to pa je bilo tudi vse.

Pokopališče bodo urejali v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Celje in celjsko območno enoto zavoda za kulturno dediščino. "Intenzivno delamo na programu ureditve slovenskega pokopališča na Golovcu. To je naš zgodovinski dolg do vseh, ki so tam pokopani. Mnogi znameniti Celjani so bili tam pokopani. Delamo projekt, kako to urediti, da bo trajen spomin glede na pomen in zgodovino mesta," je na zadnji seji mestnega sveta opisal župan Bojan Šrot. Prvi sestanki na to temo so že stekli, občina pa je v ta namen rezervirala 20 tisoč evrov. Cilj je postopoma urediti pokopališče kot spominski park s sprehajalnimi in rekreacijskimi pešpotmi. "Skupaj s strokovnjaki bomo zato sprejeli odločitev, katere nagrobnike in grobnice bomo ohranili in kje bi bilo najprimernejše urediti osrednji pietetni prostor, na katerem bodo lahko obiskovalci prižgali svečko in se poklonili spominu na znamenite Celjane, ki so tam pokopani. Celoten pokopališki prostor bomo uredili kot spokojno parkovno površino, ga opremili z informativno tablo in tako spomin na prednike ohranili tudi za naše zanamce," so dodatno pojasnili na občini.

Pokopavali so ločeno

Zapuščeno pokopališče (zadnji zemeljski pokop je bil opravljen marca 1951, v grobnico pa v začetku osemdesetih) je veljalo za slovensko pokopališče. Kot pojasnjuje dr. Marija Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje, delitev ni bila toliko vezana na narodnost kot na dejstvo, da so v občini Celje okolica, kamor je sodilo pokopališče Golovec, imeli večinsko slovensko prebivalstvo, medtem ko je bilo v občini Celje mesto večinsko nemško prebivalstvo. "Leta 1850 je prišlo do razdružitve dotedanje celjske občine na občini Celje mesto in Celje okolica. Ker se občini nista mogli sporazumeti o novem celjskem pokopališču, je vsaka občina uredila svoje. Sredi druge polovice 19. stoletja (1878) so tako umrle začeli pokopavati na današnjem mestnem (nekdaj poimenovanem nemškem) pokopališču, približno ob istem času (1880) pa so v celjski okoliški občini, kjer je živela večina Slovencev, uredili svoje pokopališče na Golovcu (tako imenovano slovensko pokopališče). Tako so bili celjski Slovenci večinoma pokopani na Golovcu, Nemci pa na sedanjem mestnem pokopališču," opisuje Počivavškova.

Na Golovcu je okoli 2000 grobov. "Leta 1996, ko smo na poletni muzejski delavnici izdelovali njegovo topografijo, je bilo ohranjenih približno 40 odstotkov nagrobnikov, od teh pa čitljivih le še polovica," dodaja. Med njimi je precej pomembnih meščanov. Od prvega slovenskega celjskega župana Jura Hrašovca (razstava o njem je trenutno na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje; v razstavišču Stara grofija), Antona Kolenca, ki je bil veletrgovec in mecen, ustanovil je štipendijski fond za revne dijake, do intelektualcev, kot je bil jezikoslovec Vatroslav Oblak. "Pokopališče odstira pogled v zgodovino mesta in razkriva zgodbe posameznikov, ki so jo sooblikovali. S tem presega meje individualnega in odpira prostor za kolektivni spomin. Omenjeno pokopališče je zato za Celje velikega kulturnozgodovinskega pomena, saj so tam pokopani številni zaslužni Celjani, ki so pomembno vplivali na razvoj mesta in uveljavitev slovenstva v mestu," dodaja sogovornica, ki je že pred četrt stoletja opozorila, da ima pokopališče poleg omenjenega kulturnozgodovinskega pomena tudi naravne oziroma oblikovne kvalitete: izjemno veduto, terasasto parcelacijo in parkovno ureditev, kar bi bilo kot celjsko posebnost nedvomno za izkoristiti.

Zasluži ustrezno obravnavo

Kot je še takrat dodala, pokopališča namreč niso le prostor intimnega in kolektivnega spomina, "ampak kot kulturna dediščina pomemben del naše zgodovine in so zato lahko tudi turistična znamenitost mest, kjer je mogoče začutiti kulturno, arhitekturno, umetnostno in zgodovinsko dediščino ter kulturo lokalnega prebivalstva". "V tem kontekstu bi si tudi slovensko pokopališče na Golovcu zaslužilo ustrezno obravnavo: malce bi ga bilo treba urediti, pripraviti legende (označevalne table), izdati vodič, urediti poti in nasade ter jih oblikovati kot park spomina, ki bi pričal o kulturi in zavesti določene skupnosti in njenega kulturnega okolja," je strnila Počivavškova.