Rozmari Petek
Pred dnevi je skupina študentov Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani skupaj z arheologi Pokrajinskega muzeja Celje sondirala območje Herkulovega svetišča v Celju. "V javnosti se večkrat pojavlja ideja, da bi ta prezentacija lahko bila modernejša, novejša. S tem se seveda strinjamo, predvsem pa si želimo, da bi bila ta prezentacija potem verodostojna. Glede na to, da so zapiski izkopavanj iz leta 1947 do 1950 skrajno pomanjkljivi, smo se odločili, da bomo sondirali, vendar bo potrebnega še kar nekaj časa, da bomo lahko detajlno povedali kaj več. Letošnje raziskave so namreč odprle več vprašanj, kot so dale odgovorov," pojasnjuje direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman.
Vprašanja, vezana celo na samo ime
"Izkopavanja v letih 1947 do 1950 so med drugim opravljali tudi dijaki celjske gimnazije s svojimi profesorji. Šlo je za precej pionirsko delo, zato prave dokumentacije o samih raziskovanjih ni. Sploh pa je znanost v teh letih tako napredovala, da bi bilo zelo dobro svetišče spet raziskati. Tudi zato, če želimo narediti novo prezentacijo tega svetišča, ki je sedaj precej pozabljeno. A preden se tega lotimo, smo hoteli izvedeti vsaj nekaj osnovnih podatkov," opisuje arheolog in kustos Pokrajinskega muzeja Celje dr. Jure Krajšek.
Delčki svetišča v Miklavški cerkvi
Po podatkih Maje Jerale je delčke svetišča mogoče najti tudi v neposredni okolici svetišča, deloma na vrtovih sosednjih hiš, nekaj pa je vzidanih v cerkev sv. Nikolaja na Miklavškem hribu. "K svetišču lahko z gotovostjo prištejemo dva dela marmornega strešnega venca, del marmornega arhitrava pa glede na proporce tudi pripada templju. V cerkvi najdemo vzidanih še kar nekaj spolij, ki jih ne moremo z gotovostjo pripisati svetišču, je pa zelo verjetno, da jih večina izvira prav od tam," na svoji spletni strani, posvečeni Herkulovem svetišču, opisuje Jeralova.
Nujne dodatne raziskave
"Jeralova je med drugim ugotovila tudi, da so morda raziskovalci pomotoma dve fazi templja šteli za eno. In še, da dimenzije ne ustrezajo. Tudi zato smo hoteli preveriti stanje. Odkrili smo zidove, te bomo sedaj preverjali z rezultati kolegice Jeraleve.Našli smo tudi del stopnišča, ki ga v raziskavah prej niso omenjali. Pod svetiščem obstaja tudi svetiščni prostor, ki ga tudi niso omenjali," našteva Krajšek. Predvsem pa so ugotovili, da bodo, če bodo hoteli priti do verodostojnih zaključkov, raziskave morali nadaljevati. Kdaj in kako, je vprašanje. Sredstva za sondiranje so v sodelovanju s fakulteto zagotovili sami. "Upam, da je to šele začetek. Dinamika dela pa bo odvisna od tega, koliko bodo medtem zasedeni še z drugimi deli," pravi Krajšek.
Edinstveno svetišče trenutno pozabljeno
V vsakem primeru bi si skoraj pozabljeno in zapuščeno svetišče – več delov svetišča se je medtem že podrlo, zaslužilo posodobitev. "Svetišče je bilo konzervirano v letih 1960 do 1961. Po tistem se nihče več ni z njim ukvarjal do leta 1994, ko je v Celju potekal simpozij o rimski umetnosti. Takrat so ga malo prenovili," še doda Krajšek. Svetišče je sicer edino tovrstno v Sloveniji. "Njegovo obodno stebrišče je edino takšno ohranjeno. V provinci Norik je sicer eno takšnih še na Gosposvetskem polju. Avstrijci ravno letos začenjajo nove raziskave. To si bomo ogledali, saj so določene stvari nastajale istočasno z našimi, tako da imamo dobre parabole za primerjavo." A kot poudarja, z vsemi dosedanjimi sondiranji so šele na začetku poti. "V zgolj dveh tednih sondiranja nismo mogli odgovoriti na vsa vprašanja. Za realno predstavitev potrebujemo dodatne informacije, da se lahko začnemo pogovarjati o malo bolj sodobni prenovi," zaključi Krajšek.
