(INTERVJU) Ravnatelj Gregor Deleja: LPS so postali glasbena reprezentanca, ki predstavlja celoten narod. Jih bomo enotno podprli?

Je "delohobik", človek, ki mu je delo - hobi, razloži svojo skovanko, za katerega se ti včasih zdi, da si ga naenkrat videl na treh mestih hkrati. Rdeča nit, po kateri ga Celje najbolj pozna, je glasba; je eden glavnih pobudnikov ustanovitve Hiše kulture Celje, vodi Oktet 9 in fantovsko zasedbo na šoli, poje v učiteljski zasedbi, deloma še vedno poučuje glasbo, včasih kakšnega dijaka na nastopu spremlja na klavirju … Predvsem pa je vedno in povsod ponosni ravnatelj Gimnazije Celje - Center (GCC), pri čemer ponos izvira izključno iz delovanja in uspehov ter zadovoljstva dijakov in učiteljev. Mladih ne ocenjuje, kdo bo nekaj zmogel - preprosto jim da priložnost, da odkrijejo svoje mesto pod soncem.

Po zaslugi članov zasedbe LPS, ki je zmagala na letošnji Emi, zdaj cela Slovenija ve za vašo čudežno glasbeno sobo, kjer se je rodil zmagovalni komad. Kakšna je?

"V njej se res veliko dogaja, od samega pouka inštrumenta v programu predšolske vzgoje do vaj šolskih zasedb, tradicionalnih, kot so denimo Šlagersi, pa zasedb, kot je LPS, ki delujejo brez mentorjev in ki ne potrebujejo nič drugega kot to, da imajo prostor. In da ta prostor po drugi uri popoldan ni zaklenjen. Da je dostopen, da lahko vanj pridejo tudi čez vikend. Hvaležni smo LPS, da nosijo svojo šolo v srcih, da so jo dojeli kot tisto spodbudno okolje, ki jim je pomagalo na tej poti k uspehu. A moram poudariti, da pri tem res ne gre za neke izjemne zasluge šole, gre le za komplet ključev, ki jih daš dijakom, in jim rečeš 'zaupam vam, da boste s temi ključi in temi prostori dobro ravnali'. To je to. Pa ob tem še razumevanje vsaj večine učiteljev, da močna področja naših dijakov niso nujno predmeti na urniku. In morda še to ... Nima samo Gimnazija Celje - Center glasbene sobe. Takih glasbenih pa tudi drugih sob je na slovenskih šolah ogromno in premalokrat govorimo o njih."

Kakšne pa so še druge vaše kreativne sobe?

"Čeprav se spopadamo z veliko prostorsko stisko, jih je kar nekaj. Trenutno se zelo intenzivno razvija del šole, kjer so bila nekoč hišniška stanovanja. Tam je Konfucijeva učilnica, ki je v osnovi namenjena učenju kitajskega jezika, a urejena je zelo nekonvencionalno, s spremljajočimi prostori (pisarna, sejna soba, kuhinja, sanitarije), nasproti pa je celo stanovanje, ki je namenjeno kitajskemu učitelju, ki ga, upam, kmalu dobimo. Nad to učilnico je podstrešje, ki ga bomo letos poleti uredili v odprt, kreativni prostor, ki bo na voljo predvsem dijakom umetniške gimnazije likovne smeri. Po pouku pa bo to spet prostor s še enim kompletom ključev, namenjenih dijakom. Pod Konfucijevo učilnico je klet, tam pa že več let biva naša soba pobega, ki je tudi delo dijakov (tudi ravnateljeva pisarna je delo dijakov, op. p.). Malce simbolno lahko rečemo, da smo začeli v kleti, zdaj pa se prek podstrešja vzpenjamo proti nebu. Povsod bi sicer lahko uredili klasične učilnice, ki nam jih res primanjkuje, saj je bila šola dimenzionirana za bistveno manj oddelkov, ampak vrednost drugačnih prostorov je neprecenljiva in tovrstni prostori so zelo pomembni. Kot je pomembno tudi, da včasih samo nekomu samo zaupaš in mu daš ključe."

Kakšne spremembe tak odmeven uspeh prinese mladim, navsezadnje tudi šoli?

"Za šolo je to nedvomno res občutek ponosa na naša dva nekdanja in dva sedanja dijaka, seveda tudi na Zalo s I. gimnazije v Celju. Zmaga na Emi je vsem obrnila življenja na glavo. Ko se sprašujemo, kaj je pomembno pri teh letih, se mi zdi, da imamo srednje šole na ravni vzgoje in izobraževanja pri odraščanju naših najstnikov, ki gredo v zadnji del tega zanimivega obdobja, velik vpliv. Tako v tem sistemskem kot seveda v tistem čisto človeškem smislu, ki ga prevelikokrat izgubljamo. Vzgojno-izobraževalni prostor mora mladim ponujati varno in spodbudno okolje, biti mora pravičen in enak, ponujati socialni korektiv za tiste, ki izhajajo iz težkih razmer. Formalno in neformalno izobraževanje bi se morali čim bolj preplesti, da ustvarita kvalitetno podstat, ki mladostnikom omogoča, da se oblikujejo kot celovite osebnosti, da samozavestno obdobje najstništva zaključijo s pomembnimi cilji, ki bodo narekovali njihovo in našo prihodnost.

In en tak uspeh na področju, kot je recimo glasba ali pa širše umetnost (to žal jemljemo kot neko kratkočasno, velikokrat nepotrebno dopolnitev vzgojno-izobraževalnega procesa, ne pa kot pomembno disciplino, ki je na ravni estetskega in kritičnega motrenja ključna za razumevanje sveta), je dokaz, da delamo prav takrat, ko delamo tudi malce drugače ali pa mimo ustaljenih standardov, ki nas vodijo samo po poti akademskega znanja. To je sicer prvobitno procesu izobraževanja, a takoj ko dodamo k temu še vzgojni moment, mora vsako znanje imeti neki smisel, mora biti takšno, da lahko nekomu, ne glede na to, kam se bo usmeril, ponuja možnosti za to, da sam oblikuje lastne kritične misli in sprejeme odgovornost za svoja dejanja. Zdi se mi, da se je v tem evrovizijskem uspehu dejansko združilo vse to. Čeprav so najbrž LPS odgovornost, ki jo je prinesla zmaga, dojeli šele kak dan ali dva za tem. Odgovornost pa je ogromna. Postali so državna ekipa, glasbena reprezentanca, ki predstavlja ne le našo kulturo, ampak tudi svojo generacijo, celoten narod, njegovo izročilo, preteklost, sedanjost in prihodnost na enem največjih glasbenih odrov sveta. Poraja se mi vprašanje, ali jih tako dojemamo tudi Slovenke in Slovenci? Jih bomo enotno podprli ne glede na to, ali se strinjamo z izborom ali ne. Dejstvo je, da so zdaj oni tista ekipa, ki gre iz Slovenije v svet. Ob branju takšnih in drugačnih komentarjev se človek zamisli tudi nad tem, da smo v šolstvu zelo zatajili v tistem delu, ki bi moral vzgajati kulturo dialoga in kritično misel, ki mora biti argumentirana, predvsem pa primerno artikulirana. Sploh v zadnjih dveh letih je javni diskurz izgubil vse etične standarde."

Na sprejemu vaših zmagovalcev smo med dijaki slišali predlog, da bi se lahko organiziral prevoz navijačev v Italijo? Boste to storili?

"Vprašanje je dostopnost vstopnic, ker mislim, da Italija še ne ve povsem, koliko ljudi bo lahko prisluhnilo evrovizijskemu nastopu. Na vsak način bomo organizirali skupinski ogled na šoli. Če se bo izkazala možnost, da lahko vsaj neka delegacija odpotuje tudi v Torino, bomo pa tudi to izkoristili. Želimo pa jih podpreti skupaj na šoli."

GCC ima vsako leto omejitve pri vpisu. Lahko si le predstavljamo, kakšen pritisk na šolo bo šele zdaj.

"To je sicer lahko tudi bumerang efekt, ker bo nekdo rekel, tja se ne bom vpisal, ker bo ogromna omejitev. Sicer pa ne mislim, da bodo zaradi tega na šolo večji pritiski. Predvsem pa vem, da znajo devetošolke in devetošolci toliko razmišljati o svoji bodoči šoli, da vedo, da se na nobeno šolo ne vpisujejo zato, da bi šli čez tri, štiri leta na Evrovizijo ali na fizikalno olimpijado ali na olimpijske igre, ampak zato, da bodo lahko razvijali vse tisto, kar nosijo v sebi. Ob tem pa je treba poudariti, da je Celje kot srednješolsko mesto posebno in zelo uspešno. In da smo celjske šole tudi zaradi tega, ker znamo in zmoremo sodelovati, varno in spodbudno okolje, za katero upam, da se bo v prihodnjih letih še bolj razvijalo in da bomo še bolj ponosno lahko govorili o knežjem mestu kot mestu vzgoje in izobraževanja."

Vaša šola daje velik poudarek obšolskim dejavnostim. Vi večkrat, tudi na informativnih dnevih, poudarjate, da zgolj akademsko znanje ni dovolj oziroma ni edino merilo, kar ni običajen govor enega ravnatelja.

"Znanje moramo začeti razumevati bistveno širše, kot je to značilno za zelo popredmeten slovenski šolski prostor. Ne razumite me napak, saj menim, da imamo kvaliteten vzgojno-izobraževalni sistem z zelo dobrimi nastavki, z odličnimi učitelji in učiteljicami, vzgojiteljicami in vzgojitelji po celotni vertikali, a smo izrazito zaprti v neke svoje predmetne mehurčke, kar je za sistematično razumevanje osnov pomembno za začetek izobraževalne poti, kasneje, zlasti v srednji šoli, pa pogrešam interdisciplinarnost. To izvajamo v tistem drugem, obšolskem delu, ne najdemo pa pravih poti, da bi z njo razpredmetili formalni pouk. To je velika škoda, saj s tem manjšamo tisto, kar bi moralo biti najpomembnejše v šolskem sistemu - enake možnosti za vse. Ker nekdo, ki je oddaljen od nekega kraja šolanja in vezan na prevoze, pač ne more popoldan ostajati na šoli, ne more priti prej, ne more priti čez vikend. In tu se mi zdi, da bi lahko z nekim predrugačenjem veliko naredili za to, da bi res podprli vse potenciale, ki jih ima naša mladina."

Če prav razumem, se zavzemate, da bi se obšolske dejavnosti vključile v redni pouk?

"Diferencirati bi morali, kaj je to, kar šteje. Mi zdaj pač vlečemo neko tradicijo. Daleč od tega, da je slaba, a vsi družno ugotavljamo, da je preobremenjena na kurikularni ravni. Doseči moramo konsenz, kaj je temelj, na katerem lahko potem gradiš bolj učinkovito in tudi z drugačnim poukom. V življenju niso zgolj matematika, fizika, kemija, biologija, zgodovina - je vse naenkrat, kar se dogaja tukaj in zdaj, okrog nas. Splošno izobraževanje naj bi mladega človeka vodilo v širino misli in posledično v postavljanje konkretnih ciljev, do katerih vodi pot skozi različne študije. Tovrsten pristop manjka oziroma zanj ni prostora v rednem, obveznem delu šole, ampak le v obšolskem prostoru."

In ravno to bo nagovarjalo pred dobrim tednom ustanovljeno Partnerstvo za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem (Partnerstvo), katerega soustanovitelj ste?

"Ideja Partnerstva je v osnovi to, da se premisli celoten sistem, ne zgolj posamezni deli izobraževalne vertikale, da se vertikala bolj koherentno poveže. Pripraviti želimo novo pogodbo za področje edukacije do leta 2050. Zakaj do leta 2050? Osnova partnerstva je izjemno zanimiv dokument Reimaganing our futures together, ki ga je izdal Unesco. Gre za globalni pogled na vlogo vzgojno-izobraževalnih sistemov pri ustvarjanju prihodnosti z neko res konkretno vizijo sedanjosti. Se pravi, da izhajamo iz tega, kar imamo tukaj in zdaj, in poskušamo misliti naprej, predvsem pa misliti cel sistem naenkrat, se izogniti stihijskemu delovanju in na primer spreminjati zgolj osnovne šole, ob tem pa brez sprememb pustiti vrtce in srednje šole. Tovrsten način nas je pripeljal do slepih ulic in je bistveno preveč odvisen od posameznika, učitelja, mentorja, ki je na neki točki ostal brez sistemske podpore, s preveč vprašanji, če je to, kar dela, sploh pravilno. Partnerstvo obsega 18 delovnih skupin, ki se ukvarjajo z vertikalo in prečnimi temami, ki nagovarjajo družbo kot takšno - od okoljskih problemov sodobnosti, umetne inteligence, gibanja in umetnosti v izobraževalnem prostoru, inkluzije, organizacije in financiranja do enakosti in pravičnosti. Zadali smo si zelo kratko časovnico, ker se zavedamo, da smo predolgo govorili in nič naredili. Konec leta je tisti čas, ko bo dokument pripravljen in ga bomo predali naprej."

Kaj je bil tisti impulz, da ste se somišljeniki zbrali skupaj?

"Izhodišče je ponudilo dolgo zaprtje šol v preteklih dveh letih, pa to, da smo večinsko nezadovoljni, a spet, po stari slovenski navadi, le govorimo o tem. Zdaj smo pač rekli, da bi veljalo kaj storiti. Na lokalni ravni smo projekt začeli že lani, v sodelovanju z OŠ Lava in Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani z namenom pravočasnega ugotavljanja vseh posledic šolanja na daljavo in priprave na nove generacije. Vzpostavili smo zelo pomembno orodje, ki sicer sistemu močno manjka - to je prenos informacij po vertikali."

Kaj točno mislite s tem prenosom informacij?

"Recimo, ena generacija konča vrtec in pride v osnovno šolo, tam jih začnejo spoznavati od začetka in na novo. Ko jih spoznaš, jih daš spet naprej v srednje šole, kjer se zgodba spoznavanja ponovi. Ampak ne govorim o etiketiranju posameznika. Torej ne bomo rekli, Rozmari je poredna, da jo ima učiteljica že kar v prvem razredu v prvi klopi. Nikakor. Govorimo o specifikah posamezne generacije, ki se jih da z ustreznimi orodji zelo dobro detektirati in na teh informacijah lahko potem šola prilagodi letne delovne priprave, se jim prilagodi didaktično in metodološko, se usmeri v močne točke generacije in sistematično nadgrajuje tiste šibkejše dele, neke manke, ki jih mogoče generacija ima, denimo zaradi korone. Gre za koncept, ki seveda v neko novo luč postavlja tudi ocenjevanje in zaključke izobraževanja. Tudi o tem bomo razmišljali, kako jih vendarle predrugačiti."

Kakšne rane je, tako na dijakih kot na učiteljih, pustila korona?

"Razklanost, ki jo je čutiti v vseh porah družbe, rezonira tudi v šolskem prostoru. Zelo so se izpostavile socialne razlike, vprašanje pravičnosti in enakosti, ki bi ju morali iskati in zasledovati, je sedaj res na veliki preizkušnji. Izgubljamo veliko število otrok, ki doma nimajo spodbudnega podpornega okolja. Se pravi, da mora šola ponuditi neki socialni korektiv. Če imamo javno dostopno šolstvo, se moramo znajti tudi v vlogi socialnega korektorja. Tudi to je ena temeljnih idej partnerstva."

S tem mislite na osnovno opremo za pouka na daljavo ali še kaj drugega?

"Ne govorimo samo o materialnem. Govorimo tudi ali pa predvsem o drugih podporah. Kako nekomu, ki je ranjen, poškodovan, ki ima zelo nizko samopodobo, vendarle dati možnosti, da razvije svoje potenciale in pozitivno samopodobo. Da se odkrije kot človek in si začne iskati svoje mesto pod soncem. Ker gre za vedno večjo družbeno skupino, ki je v nevarnosti, da jo izgubimo, in je preveč odvisna od naključnih posameznikov, ki se zavedajo tega, bi morali zadevi pristopati bistveno širše in na ravni sistema ustvarjati zelo konkretno okolje, ki točno ve, kakšne so naše prioritete."

Znate najti takšne dijake? Jim znate pomagati?

"Ne vem, nisem prepričan, če jih znamo. Lahko zatrdim, da se trudimo to prepoznavati, nagovarjati in samo upam lahko, da smo pri tem tudi uspešni. Na tem področju nam znanja v šolstvu manjka. V okviru Partnerstva se ena od skupin ukvarja z izobraževanjem bodočega pedagoškega kadra. Ta bo morala zelo konkretno nagovoriti tudi ta problem."

Korona je menda načela tudi vaše potrpljenje. Zaradi ukrepov?

"Da me je minilo potrpljenje, to drži. Pa ne zaradi ukrepov kot takšnih, ampak zaradi (ne)razmisleka o teh ukrepih, zaradi načina uvajanja, komuniciranja ukrepov. Prav na ravni komunikacije smo naredili veliko družbeno škodo. Nihče ni oporekal ukrepom v smislu, zakaj so ali niso učinkoviti, ampak način, kako so jih predstavljali (ne le o šolam, temveč nam, narodu), je bil zgrešen. Ker smo velika šola, sem seveda tudi sam dobili veliko odzivov na različna obvestila. Klicev, mailov, vprašanj, mnenj in zanimivo je, da se je nivo komunikacije spreminjal na slabše."

Kakšni so pa bili? Kako so se spreminjali?

"Od tistega začetnega 'dajmo skupaj, bomo zmogli' smo zelo hitro prišli v to, da smo zapadali v takšne in drugačne skrajnosti in da se je temu primerno nižal besednjak. Nimam nobene težave s tem, da se nekdo z nečim ne strinja. Imam pa veliko težavo s tem, kako mi to pove. Na neprimerna vprašanja in mnenja sem brezkompromisno odgovarjal ravno nasprotno kot sogovornik na oni strani. Tudi ta moment bi morali šolniki izkoriščati, da mlade generacije naučimo, kaj pomeni komuniciranje in zakaj je komunikacija tako pomembna veščina. Z ustrezno komunikacijo lahko absolutno več narediš, predvsem pa povezuješ. In povezovanje je tisto, kar pelje naprej. Vsak posameznik šteje le toliko, kolikor se lahko uveljavlja skozi skupnost, ki ji pripada."

Ste še vedno najmlajši ravnatelj?

"Mislim, da ne, oziroma upam, da po skoraj osmih letih nisem več najmlajši ravnatelj v državi. Pa tudi ne vem, ali drži, da sem bil najmlajši, ko sem zasedel to delovno mesto."

Ravnatelj ste postali zato, ker ste hoteli nekaj spremeniti. Zdaj ste v Partnerstvu, ker želite nekaj spremeniti. Bo morda kasneje po tej poti treba kaj spreminjati tudi v politiki?

"Zelo jasno moram povedati, da je to, kar delamo ali v šoli ali na ravni Partnerstva, ali tudi v nekih drugih razvojnih projektih, politika. Absolutno. A v tistem izvornem, antičnem smislu, torej delo za neko skupnost. V strankarski politiki, ki pa je tisto, kar Slovenci dojemamo oziroma definiramo kot politiko, pa nimam ambicij, ker se mi zdi, da so meje, ki smo si jih v slovenskem političnem prostoru zastavili s strankokracijo, bistveno preveč toge, da bi lahko prišlo do nekih korenitih sprememb. Ravnatelj sem postal zato, ker sem si želel sprememb. Ne le znotraj našega lokalnega šolskega prostora, ampak tudi širših sprememb, za katere sem menil, da jih kot učitelj, tudi zaradi zelo zastarele hierarhične organizacije šolstva, ne morem spodbuditi. Ko spreminjaš na ravni šole, pa kmalu vidiš, da so določene spremembe, ki se ne morejo uveljaviti, ker so pretoge meje sistema. Potem je pač treba iti stopničko višje. Pa ne iz neke lastne, egoistične ambicije, ampak iz spoznanja, koliko dobrega imamo, pa to včasih celo skrivamo, ker morda ni v skladu z nekimi normativi, ki smo jih spisali v devetdesetih. Ali pa ti celo nekaj omogočajo, pa potem vsi drugi, ki so se nabrali naknadno, to zabrišejo do mere, da nihče več ne ve čisto točno, ali dela prav ali ne. Tu je treba narediti prevetritev. Če je Partnerstvo kot takšno z idejo vsaj malo razgibalo pedagoški prostor, da se začne izpostavljati stvari, ki smo jih že raziskali, rešitve, ki jih že imamo, pa morda ležijo po kakih predalih, je že to en bistven korak naprej. Kot že rečeno, delo Partnerstva smo si zastavili zelo ambiciozno in obsežno in upam, da bomo glede na to, da vse kolegice in kolegi delujemo zgolj na etični pogon, do konca ohranili navdušenje in energijo, s katero smo partnerstvo začeli."

Slišati je, da vas snubijo za županskega kandidata v Celju ...

"Vedno znova se najde kdo, sploh v času lokalnih volitev, ki me povabi v tovrstno, strankarsko politiko, ampak osebno na tem področju nimam ambicij. Jasno moram tudi poudariti, da sicer živim v Celju, sem pa Mozirjan. Torej, malce za šalo, malce zares, nimam osnove, da bi lahko v Celju kandidiral, ker je moje stalno bivališče še vedno v Mozirju, začasno pa v Celju. Je pa to priročen izgovor, ko ti nekdo razloži, zakaj misli, da si ti tisti pravi, in lahko rečeš, glej, žal ne morem, nisem od tod (smeh)."