Iskanje krivcev za štorske občinske pufe še ni zaključeno

Alenka Obrul, nekdanja direktorica občinske uprave Štore, 21. septembra 2007 ne bo menda nikoli pozabila. Takrat so jim banke zablokirale transakcijski račun in z njega takoj pobrale 115 tisoč evrov, s katerim je nameravala med drugim izplačati plače. Tri leta je občina delovala z blokiranimi računi, dolga v višini 3,1 milijona evrov še do danes niso v celoti poplačali; dolžni so jim še slabih 400 tisoč evrov. "Najtežje pri vsem je bilo, da v tistih letih ni bilo nobenih investicij. Ker nismo mogli zagotoviti lastnega deleža pri naložbah, se nismo mogli prijavljati na evropske razpise, kar so najbolj občutili občani Štor. In to je bil čas debelih krav, ko je bilo še dovolj razpisov - in tisti razpisi so nam ušli," je na eni od številnih obravnav, v katerih je poskušala občina Štore izpostaviti akterje, ki so krivi za takšne dolgove, opisala Obrulova.

Krivdo so valili drug na drugega

Dejstvo je, da so banke na občinski denar sedle zato, ker je podjetje Stanka Zakelška, takratnega občinskega gradbinca, jemalo posojila pri bankah, občina, ki jo je takrat vodil Franc Jazbec, pa je pri teh sodelovala kot porok. Posojila (terjatve med občino in podjetjem pa so medtem bile celo večkrat zastavljene) niso bila plačana, banke so se zato obrnile na poroka, ki dolg plačuje še danes. V obravnavah, ki so potekale v sklopu kazenskega pregona omenjenih akterjev (kot tudi takratne direktorice občinske uprave Irence Ocvirk, ki je bila osumljena pomoči pri ponarejanju listin), je bilo slišati različne plati zgodbe: od tega, da je Zakelšek posojila jemal za občino, ker da se ta ni mogla več zadolževati oziroma, ker so tako lahko posojilo dobili takoj, brez soglasja občinskega sveta, do tega, da je Zakelšek vsaj del denarja izplačal sebi in svoji ženi. Kot še, da je Jazbec bil zaveden, in, na drugi strani, da si je z naložbami, ki da so bila vsa izvedena, ne pa tudi plačana, kupoval volivce.

Čas dvorezen sodnik

Sodišče je akterje sprva spoznalo za krive, višje sodišče pa je ugotovilo, da je tožilstvo, ki jim je očitalo goljufijo, izbralo napačno formulacijo kaznivega dejanja. Ni namreč trdnih dokazov, da so obtoženci storili goljufijo, temveč je jasno le, da so zlorabili svoj položaj. Še drugače, motiv za storitev goljufije ni bil jasno izražen že ob sklenitvi poslov. Storilec bi se v primeru goljufije moral zavedati nastanka velike škode in s svojim ravnanjem hote povzročil škodo. Tako pa je Zakelšek večino posojil prejel že prej, podaljševanje kreditnega razmerja in opuščanje izterjave dolga zoper Zakelškovo družbo pa ne more predstavljati kaznivega dejanja goljufije, ker goljufiv namen ni bil podan že ob sklenitvi posla. Takšno obrazložitev je občinski odvetnik Marjan Feguš opisal s primerom, da vemo, kdo je ukradel krompir z njive, a ker ne vemo, ali ga je odpeljal s kolesom ali s samokolnico, vse skupaj pozabimo. Kljub slikoviti razlagi odvetnika se dejstvo, da so bili v kazenskem postopku obtoženci oproščeni krivde, skriva v času. Rok za pregon zavoljo zlorabe položaja namreč poteče že po petih letih od storitve kaznivega dejanja, v tem času pa tožilstvo niti ni uspelo stvari spraviti do sodišča.

Banke ničesar ne pozabijo

Čas pa je nemilosten sodnik tudi v primeru zasebne tožbe občine zoper Jazbeca in Zakelška (od Ocvirkove so se vmes poslovili in ji celo poravnali 20 tisoč evrov pravdnih stroškov). Čeprav je občina sodnici poskušala dokazati, da pred zamenjavo oblasti v občini leta 2006 niso in niti niso mogli vedeti za vse posle, ki so vodile občino v bankrot, je sodnica Petra Robič Verbovšek odločila, da je primer zastaral. Čeprav je dejstvo, da je občina že leta 2010 vložila zasebno tožbo - ter jo le zavoljo dejstva, da se je medtem začel kazenski postopek, zamrznila.