Oktobra leta 2018 sta Anja Antolič in Barbara Marčič, na družbenih omrežjih The Bike Wanderers, na koncu sveta, v mestu Ushuaia na jugu Argentine, sedli na kolesi in začeli poganjati pedala proti severu. Želeli sta prikolesariti vse do Mehike ali vsaj do Kolumbije. Na poti naj bi bili približno do junija prihodnje leto. A ju je nekje na pol poti do Mehike ujela pandemija koronavirusa. Tri mesece sta bili, kot ostali trije milijoni prebivalcev, v karanteni v glavnem mestu Ekvadorja Quitu. Ko so oblasti sklenile, da bodo državne meje ostale zaprte vsaj do septembra, sta se odločili, da se vrneta domov.
"Odločitev ni bila lahka. To, da prekolesariva Južno Ameriko, so bile najine velike sanje," pravi Barbara Marčič. Na koncu je pretehtal čas, ki bi ga morali še preživeti zaprti v stanovanju. Karantena je tam namreč sprehajanje po ulicah dopuščala le ob določenih urah. "Rekli sva, da bova poleti raje doma, zunaj. Obe sva z vasi, zdaj se lahko po gozdovih in travnikih sprehajava brez mask," dodaja Anja Antolič. Prihajata iz okolice Šmarja pri Jelšah in iz Rač. Življenje v Quitu je tudi močno presegalo njun proračun - dnevno sta si ga omejili na pet evrov na osebo, tam pa so bile cene precej visoke, morali sta plačati najemnino za stanovanje. Zato sta, kot pravita, zelo hvaležni vsem, ki so jima pomagali s prostovoljnimi prispevki.
Kolesi sta v dobrih rokah
Marsikdo ju je že marca prepričeval, naj prideta domov, se spominjata. "Nama se je vseeno zdelo prehitro, da bi kar tako spakirali. Niti kovčkov nisva mogli kupiti, ker so bile trgovine zaprte. In ker nisva želeli prodati koles, sva čakali, da se ponovno odprejo komercialni leti in lahko kolesi pripeljeva domov," razlaga Anja. A na koncu sta ju vseeno morali prodati. Ko se je zopet vzpostavil letalski potniški promet, sta domov leteli z repatriacijskim letom, zaradi česar nista mogli imeti veliko prtljage.
Pomembno spoznanje, da lahko živimo manj potrošno in skrbimo za čisto okolje
Drugačen vonj, drugačno sonce
Da čisto zares zapuščata Južno Ameriko, sta, pravita, dojeli, ko sta prodali kolesi. Da sta zares nazaj v Sloveniji, dojemata šele zdaj, slab mesec dni po vrnitvi. Veseli sta bili, da sta spet videli družino in prijatelje, da sta ju pričakali zelenjavna juha in domača čokoladna torta. A so ju spreletavali mešani občutki. "Zdi se mi, da se je tu čas ustavil. Nekateri prijatelji so se res poročili, dobili otroke. Ampak miselnost je enaka. Ti pa se v to okolje vrneš s toliko spoznanji in doživetji, ki so te spremenila. Po enem mesecu sploh nimam občutka, da sem bila v Južni Ameriki. Saj se navadiš nazaj na življenje tukaj, ampak nostalgija ob spominih in pregledovanju fotografij je zelo močna," opisuje Barbara in dodaja, da je povsem drugačno tudi domače okolje. "Ko se sprehajam tukaj, je v naravi drugačen vonj, sonce sije drugače. Vse je drugače," pravi.
Načrti bodo morali počakati
Ali se bosta vrnili in dokončali pot, še ne upata napovedati. Letos in prihodnje leto zagotovo ne, pravita. Za pot morata zaslužiti dovolj denarja, kupiti kolesi, potem je tu še koronavirus. Morda bosta, ko bo to mogoče, prednost dali drugim ciljem - kolesarjenju po Aziji. "Korona nas uči, kako hitro se lahko vse ustavi in spremeni. Zato je treba čim prej doživeti svoje sanje. Drugače jih nikoli ne uresničiš," razmišlja Barbara. Zato sta veseli, da ju koronavirus ni ujel že čisto na začetku poti. Da sta prišli vsaj do polovice in s koles spoznali vsaj Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in Ekvador. In da sta uresničili vsaj del svojih načrtov.
