Po dobrih dveh mesecih zaprtja, ko so bile predstave na ogled le na spletu, se je Slovensko ljudsko gledališče (SLG) Celje vrnilo na oder. V dvorano, namenjeno 217 obiskovalcem, zdaj sprejmejo le 54 gledalcev, ki zaradi zadostnega razmika ne potrebujejo mask. Sedeži, na katerih si ogledajo predstavo, imajo pralne prevleke, gledalci si morajo razkužiti roke, razkužujejo tudi prostore gledališča. Ker pa nekateri novi ukrepi veljajo tudi na odru, so na spored uvrstili Gogoljevo predstavo Plašč.
Manjše in dvojne zasedbe
V Plašču nastopajo le trije igralci. Predstava je že zastavljena tako, da so igralci na odru bolj narazen. Sicer pa je bila pripravljena za mali oder celjskega gledališča. Na velikem odru je tako odzivnost publike, ki sedi na večjih razmakih, manjša, opaža Branko Završan, član zasedbe predstave. "Če se odnos med vlogami na odru spremeni, se hočeš nočeš spremeni tudi zgodba. Prostor in fizični odnos med igralcema povesta znatno več kot tekst," pravi.
Med vajami pred vrnitvijo na oder pa so veliko razmišljali tudi o tem, kako priporočila, ki so postala del našega vsakdana, vplivajo tudi denimo na dojemanje predstave. "Je za publiko moteče ali celo strašljivo, če se dva na odru dotakneta?" prevpraševanje ustvarjalcev pojasnjuje Završan.
Pravila, ki določajo razdaljo med igralci, so neživljenjska, ob tem pravi upravnica gledališča Tina Kosi. "Upoštevanje vseh razdalj in igra brez kakršnegakoli fizičnega stika sta mogoča le pri redkih predstavah. To bi bile bolj recitacije," razmišlja. Zato so za leto dni zamaknili zadnjo premiero, Tolstojevo Oblast teme, ki ima večjo zasedbo. Zanjo bodo gledalci dobili vrnjen denar ali pa bodo lahko pri vpisu abonmaja za prihodnje leto koristili dobropis.
Država postavlja neživljenjske omejitve, pomaga pa ne
Velik izpad dohodka
Novo sezono pa bodo začeli tudi s precejšnjim izpadom dohodkov, ki je nastal v času epidemije. Odpadle so številne predstave v Celju in na gostovanjih, pa tudi festival Dnevi komedije. Tako so izgubili okoli 130.000 evrov, pravi upravnica in poudarja, da je ključen problem pri tem, da več kot polovico, 53 odstotkov, svojega programa financirajo iz lastnih sredstev. Z njimi pokrijejo avtorske honorarje, stroške scenografije, kostumov in rekvizitov, pa tudi oglaševanja, vseh tiskanih materialov in podobnega.
Prav tako še ne morejo napovedati, kako bi lahko izgubo pokrili. "Ne vemo, kaj se bo dogajalo jeseni - z drugim valom ali brez njega. Ne vemo, ali bodo protokoli ostali - da v dvorano, ki ima 217 sedežev, lahko spravimo samo 54 obiskovalcev. Kaj se bo dogajalo z gostovalnimi kraji, če bodo lahko imeli samo 25-odstotno zasedenost dvorane, je veliko vprašanje, če bodo sploh sposobni izvajati tak program," razlaga Tina Kosi.
Medtem vidnejših načrtov za pomoč kulturnim ustanovam ni, dodaja. Prav zato, ker so izgubili del lastnega prihodka, si želijo le, da jim ministrstvo za kulturo ne bi poseglo v programska sredstva, ampak bi jim ta dvignilo. "S tem bi lahko za opravljeno delo plačali umetnike na svobodi, ki so ostali brez vsakršnih prihodkov," poudarja.
So dovoljeni dotiki?
So pa, ne glede na daljšo prekinitev in ukrepe, ki odslej veljajo v gledališki dvorani, začetek zaključka sezone pospremili z abonenti, ki njihovo delo večinoma spremljajo že več let. "Pred začetkom predstave Plašč na odru čakamo publiko, tako se gledamo z gledalci, ki prihajajo. Prepoznati je vznesenost, pa tudi malo zmede, ko iščejo, na katere stole lahko sedejo. Nekaj obrazov rednih abonentov prepoznaš in smo veseli, da se vidimo. Je pa vseeno malo drugače," trenutke tik pred prvo pokoronsko predstavo opisuje Branko Završan.
A se je tudi na odru pojavil nov "bacil". "Črvička dobiš v možgane ob vsakem dotiku - se smem dotakniti ali ne. Igralci moramo stopiti v dramsko osebo, gre za transformacijo, ki skozi vaje pride do avtomatizma, in doživiš drugo življenje. Zdaj pa se pojavlja kontrola - ali smem to narediti ali ne. To je odmik od fluidne igre. Mislim, da publika tega ne vidi. Navzoče pa je," opisuje novo resničnost, ki bo verjetno še vsaj nekaj časa izstopala tako na odru kot v publiki. Čeprav, kot opažajo v gledališču, se strah počasi polega.
