Pelikanova hiša v Celju poslej spomeniško zaščitena

Fotografski mojster Josip Pelikan (1885-1977) za sabo ni pustil le ogromno fotografij, ki krasijo družinske albume in druge zbirke, ampak tudi popolnoma ohranjeno meščansko hišo. Pravzaprav gre zasluga njegovi hčerki Boženi Pelikan, ki je stanovanje pustila v slogu, v katerem je odraščala. Pri tem so nedotaknjeni ostali atelje, temnica, vse kemikalije in pripomočki, negativi, sprejemnica, tudi spalnica ...

Stanovanje je občina po smrti Božene Pelikan odkupila od sorodnikov, Muzej novejše zgodovine Celje pa je lani začel v njem odkrivati vse ohranjene predmete in jih arhiviral. S ciljem, da stavbo izpraznijo in jo pripravijo za obnovo, nato pa vanjo vrnejo predmete in jo postopoma odprejo kot poseben muzej meščanske hiše in Pelikanovega ustvarjanja "in situ".

Vseskozi stavba fotografov

Lani je direktor muzeja dr. Tone Kregar povedal, da bodo obnovo začeli, ko bodo stavbo pregledali tudi strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine in podali smernice. Ob tem pa so vsi skupaj spoznali še, da bi bilo pred tem stavbo primerno razglasiti za kulturni spomenik, saj se s tem povečajo možnosti prijav na različne razpise.

Že sama stavba je zanimiva. "Podkleteno nadstropno hišo z visokim pritličjem in steklenim fotografskim ateljejem na dvoriščni parceli sta leta 1898 dala postaviti fotograf Johann Martin Lenz in njegova žena Ivana. Načrte je po naročilu investitorjev izdelal celjski stavbenik in prvi mestni inženir Jožef Higersperger. V stavbi je Lenz svojo obrt opravljal vse do smrti leta 1919," v strokovnih podlagah za razglasitev statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena opisuje konservatorka Urška Todosovska - Šmajdek.

"Istega leta je Lenzova vdova objekt prodala Mariji Jarc, ta pa ga je sprva oddala, že leta 1921 pa tudi prodala Josipu Pelikanu. Od tistega trenutka dalje pa vse do svoje smrti Pelikan postane najpomembnejši fotografski dokumentalist Celja in okolice. Leta 1937 je preselil fotografsko dejavnost iz starega steklenega ateljeja v pritličje hiše in tam na novo uredil salon za studijsko fotografijo s sprejemnico, temnico in drugimi za delo potrebnimi prostori. Takrat je bila okenska odprtina ob glavnem vhodu iz ulice preoblikovana v nov vhod z izložbo. To pa je tudi edina večja sprememba na hiši od časa njenega nastanka do danes."

Že arhitektura zanimiva

Preden so muzealci na varno spravili vse predmete, so jih fotodokumentirali, da jim bodo po končani obnovi lahko postavili nazaj na točno isto mesto. Dela je bilo za več mesecev. Stavba je namreč sestavljena iz treh etaž in prav vse so bile povsem zasedene.

A tudi prazna stavba je po besedah konservatorke zelo zanimiva. "V vseh treh etažah se ponovi osnovna tlorisna zasnova na način, da so večji prostori orientirani na ulico, manjši oziroma pomožni pa na dvorišče. Balkon krasi stilizirana litoželezna ograja, balkonska vrata pa ponovijo obliko in barvo oken. Fasada je bogato členjena v stilu neohistorizma poznega 19. stoletja. To se kaže predvsem v rustičnih pasovih pritličja s stiliziranimi sklepniki nad odprtinami. Arhitekturna členitev je v nadstropju še bogatejša. Štukirano okrasje se bohoti okoli okenskih odprtin s trikotno zaključenimi okenskimi čeli, z izjemo balkonske odprtine, kjer je čelo segmentno," našteva.

Konservatorko so navdušili tudi vgrajeni elementi. "V objekt se iz ulice dostopa v podolgovato vhodno vežo s stopnicami, ki vodijo na stopnišče z dekorativno ograjo iz litega železa z lesenim držalom. Posamezni ograjni elementi imajo napis Waagner in Wien, kar najbrž označuje livarja z Dunaja, ki je, po oblikovnih podrobnostih sodeč, oblikoval tudi ograjo na balkonu pročelja," opisuje. Zanimive so tudi še ohranjene lončene peči, ki so pogosto kombinirane z litoželeznimi vratci, ki nosijo dekorativne elemente iz obdobja secesije. "Na stropu reprezentančnih prostorov stanovanja, v nekaterih delovnih prostorih pritličja ter na stenah in stropu vhodne veže ter stopnišča so pod obstoječimi beleži dekorativne poslikave, ki se na podlagi rezultatov sondiranj prezentirajo. Na stopnišču in v nekaterih prostorih pritličja se je ohranila tudi prvotna nadometna električna napeljava. Notranje stavbno pohištvo je večinoma prvotno, z ohranjenimi posameznimi detajli."

Neprecenljivo fotografsko opremo, pripomočke in dokumente, ki so po smrti Božene Pelikan ostali v hiši, je Muzej novejše zgodovine Celje postopoma odkupil od njenih dedičev. Leta 2019 je z odkupom stavbe v zgodbo vstopila Mestna občina Celje. "S predajo v upravljanje muzeju je omogočila ponovno združitev z leta 1996 obnovljenim steklenim ateljejem, nadaljnje raziskovanje fotografske dejavnosti in opusa Josipa Pelikana in ne nazadnje, ampak nujno, tudi javno namembnost objekta v prihodnje," mnenje zaključuje konservatorka Urška Todosovska - Šmajdek. Stavba je namreč kvaliteten primer v celoti ohranjene meščanske hiše s konca 19. stoletja. Predvsem pa je ponovna združitev že pred leti odkupljenega steklenega fotografskega ateljeja redkost tudi v evropskem merilu.