Pesem in smeh v domovih za starejše

Smo prišli pogledat, kaj nas čaka, so običajno šaljivo svoj nastop v domovih za starejše najavili člani skupine Fantje z vasi, natančneje iz Kostrivnice pod Bočem. V "lajbelcih", kmečkih srajcah in hlačah "na pegl" so Janez Mraz, Slavko Živičnjak, Toni Korez, Franci Turnšek in Tone Plevčak stopili pred občinstvo in nato s hudomušnimi pripombami, ki jih iz rokava stresa Plevčak, gonilna sila skupine, poslušalce z domačo pesmijo vrnili v nekdanje dni. V treh letih so izvedli 125 nastopov. V času korone so nastopili tudi kar pred domom za starejše. "Oziroma smo se prestavljali na vse štiri strani doma, da so nas lahko vsi, ki so bili na balkonih, slišati in videli," opiše Plevčak. "Tudi enkrat v Kamniku smo zapeli kar pred domom. Malo smo zamujali in nismo več mogli zapeti v domu, pa smo kar zunaj začeli peti."

Z ljubeznijo se vse potrpi

Na popotovanju od doma do doma so prevozili več kot 11.000 kilometrov. Pogosto so se na pot odpravili ob petih zjutraj. Večkrat je v eno smer bilo več kot 200 kilometrov, kar jih je utrudilo. "Včasih smo kar malo na tesno sedeli, ker smo vedno šli z enim avtom. Tisti na zadnjih sedežih so morali stisniti zobe," razlaga Plevčak. "Včasih smo v avtu res težko sedeli," pripomni Franci Turnšek. "A z ljubeznijo človek vse potrpi," doda. Ljubezen - tako do petja kot do razveseljevanja drugih - jih je vodila ves čas. Drugače si človek težko razloži, koliko časa in denarja za pot so bili pevski prijatelji pripravljeni žrtvovati za plemeniti cilj. Ob tem pa opomnijo, koliko ljubezni so našli tudi v domovih za starejše. Poudarjajo, kako prijetno presenečeni so bili nad odnosom zaposlenih do varovancev. "Vse vzamejo za dobro. Z njimi ravnajo še lepše kot ravnajo z otroki v vrtcu," pravi Turnšek. "Večkrat smo si ob vsem tem brisali solze," razkrije Plevčak. "Vsega je bilo dosti. Žalosti in veselja. V enem domu smo celo 'poročili' našega Francija," hudomušno doda in opiše, kako so se starejše domske varovanke zelo očitno zanimale zanj, Franci pa navrže, da so se v bistvu zanimale za "jezičnega dohtarja".

Ena turneja, trije nastopi

Edini dom za starostnike, v katerem niso peli, je portoroški. Razlog je bil terminski, saj tako zgodaj, kot so tam želeli imeti nastop, fantje niso mogli priti iz Kostrivnice do Portoroža. "Tudi v Vojnik smo se odpravili trikrat, preden smo odpeli šele četrtič. Dolgo je trajalo, da sem jim zlezel pod kožo," opiše Tone. Zadnji nastop te nenavadne srčne turneje so lani novembra zaključili ravno v Vojniku.

"Čisto tehnično gledano je v Sloveniji 105 domov za starejše, imajo pa nekateri več podružnic, zato smo imeli toliko več nastopov," pojasni vodja. Ko so planirali nastope, so poskušali na eni "turneji" zapeti v treh domovih. "Ta logistika je bila zahtevna stvar. Če smo hoteli slediti tempu treh let, ki smo si ga zastavili, smo morali povprečno 'obdelati' tri domove na eni turneji. Težava je tudi, ker si je vsak dom želel imeti nastop ob pol desetih dopoldan pa mogoče še ob pol enajstih, po kosilu, potem pa je konec. Te specifike domov za starejše jaz kar nekaj časa nisem razumel. Zdaj razumem, da je potrebne veliko logistike pred vsakim nastopom tudi z njihove strani.

Vendarle je treba vse ljudi iz različnih etaž pripeljati v pritličje v dvorano, po nastopu pa nazaj. Ko smo zaradi korone peli zunaj, je bilo po eni strani celo lažje, ker so poslušalci šli zgolj do balkonov ali teras. Delo domov je bilo tudi urediti ozvočenje, ker druga specifika domov je, da je tam kakih tri četrt stanovalcev že zelo naglušnih. Naš rekord je, da smo enkrat v enem dnevu vendarle zapeli v petih domovih. To je bilo na Gorenjskem, ker smo se zaradi avtoceste lahko hitro premikali od doma do doma. Kje v Idriji, Bovcu, Kočevju in še kje to ne bi bilo mogoče zaradi ozkih, vijugastih cest."

Ne glede na to, kako izmučeni so se vrnili domov, je Tone običajno še isti večer sedel za računalnik in ubesedil vtise tistega dne. V kratkem bo o njihovem podvigu, ki ga je leta 2020 opazil Državni svet RS in jim podelil plaketo za humanost, decembra 2021 pa še predsednik države Borut Pahor in jim podelil jabolko navdiha, Tone izdal knjigo. Pa je pred skupino še kak cilj? "Nismo še vrgli puške v koruzo. Neke načrte še imamo," povesta sogovornika. "Moja taktika je, da bi morda leto dni malo počivali, potem pa bi poskusili narediti še en 'ruker'. Drugi projekt je, da bi zapeli še v vseh slovenskih šolah učencem do petega razreda. To pomeni v vsakem kraju v eni šoli," napoveduje Plevčak. "Ljudsko petje je del naše narodnosti. Bog ve, če bomo čez sto let še sploh govorili slovensko," doda Turnšek. "Nas pa nekateri že sedaj opozarjajo, da bomo od tam večkrat šli žalostni kot veseli domov," sklene Plevčak.