Pomagajmo družini iz Ljubnega ob Savinji: Najprej poplavljeni, zdaj jih je dotolkel še požar

Mrzlo, vlažno pogorišče je vse, kar je ostalo od žage, osnovnega orodja podjetja iz Ljubnega ob Savinji, ki daje delo desetim zaposlenim. Iskrica, ki je priletela iz elektromotorja na drugi strani objekta z žago, je bila dovolj, da je v nekaj minutah zgorel objekt, v katerega so se po božično-novoletnih praznikih ravno vrnili delavci. "Prejšnji dan, 2. januarja, sem jim pospravila kuhinjo in stranišča, da bi se vrnili v lepe prostore. Enako, kot sem storila avgusta lani, ko smo se vračali na delo po dopustu, pa smo prišli v katastrofo," skrušena razlaga Ana Tostovršnik. V manj kot pol leta sta podjetje, ki se že tako mora vsak dan izjemno boriti na trgu, doleteli dve tragediji - poplava in požar. "Kar vleče se. Šotora še oprali nismo, da se vidi, koliko je bilo vode notri, ker od zavarovalnice k nam še ni bilo nikogar. Stroškov je bilo ogromno, 36 elektromotorjev je zalilo, kupiti smo morali nove. Malokaj smo lahko popravili. Drugje imamo še en objekt, ki ga je zalila podtalnica, pa se sploh še nismo lotili sanacije. Ampak najbolj od vsega me je vedno bilo strah požara. Pred dobim letom je gorelo pri znancu podjetniku. Rekla sem mu, kapo dol, da greste naprej po takšnem požaru. Sama se ognja najbolj bojim, sem mu še dejala. Zdaj pa … Ne vem, zakaj se vse dogaja meni, pa nikomur ne želim nič slabega ... Tolažimo se s tem, da smo vsi zdravi. Pravijo mi, da sem železna. A kaj naj, otroka me pokonci držita, da vsaj njima ne kažem žalosti. A zadnjič nisem več mogla … Ne spim, ate, ki mi stoji ob strani in vsak dan pomaga, tudi ne. Ko vsaj ne bi bilo dežja ali snega, da lahko stene, ki so še ostale, spravimo pod streho," je zaihtela. Žal ji vreme znova ne gre na roko.

Zaradi moževe nesreče prevzela lesni obrat

Ana je sicer ekonomistka, študirala je finance in bančništvo. Imela je dobro službo v Mariboru, kjer se je izjemno dobro počutila, ker, kot poudarja, se ji zdijo Mariborčani tako zelo prijazni. "V Mariboru sem tudi študirala, tam mi je bilo vedno lepo. Tako prijetni, pozitivni ljudje." Po požaru, ki je povzročil za dva milijona evrov škode - med drugim je uničil komaj pol leta delujočo sončno elektrarno, v katero je investirala 170 tisoč evrov -, je že skoraj obupala in se nameravala vrniti v službo v Maribor. Da se znova poda v boj za preživetje podjetja, sta jo prosila sin in hčerka. Družina ima namreč za sabo še veliko bolj tragično izkušnjo - pred dvema letoma sta otroka v nesreči s skirojem izgubila očeta, lastnika in gonilno silo podjetja. Žal je bil prva smrtna žrtev s skirojem v Sloveniji.

"Žaga tukaj stoji že 40 let. Sprva je to imel tast, potem je predal sinu, mojemu možu. Tudi mojega sina in hčer to zanima. Trenutno kažeta tako močno željo, da bi to nekoč prevzela, da vztrajam, dokler sama ne bosta dovolj velika. Nočem si kdaj očitati, da sem jima prodala tisto, kar je njun ati ustvaril. Ker mož je bil cele dneve tukaj. Nekaj strojev je sam naredil. Zelo je bil iznajdljiv. Zato se želim potruditi in to obdržati zanju, za otroka, ki sta v svojih letih že tako preveč dala skozi. Sin, ki ima le osem let, mi je zadnjič tako odraslo rekel, da me ati gleda od zgoraj in da je vesel, ker skrbim za njegovo žago ... Kaj naj potem drugega, kot vztrajam," pravi Ana Tostovršnik.

Išče nova naročila, nove poslovne priložnosti 

Preveč je pretrpela tudi sama. V letu dni se je morala posloviti od petih dragih sorodnikov … "Mož je umrl prvega marca, boter le 20 dni kasneje, potem babica, teta, 21. januarja lani še tašča. Zaradi otrok moram biti močna, a se samo nabira in nabira … Ne vem, zakaj mi življenje to prinaša. Upam, da se je zdaj vse hudo končalo. Samo, da bomo zdravi. S tem se tolažim. Pa moja družina mi ogromno pomaga, mama, oče je še več tukaj na žagi kot jaz." Še v začetku leta je planirala, da se bo z otrokoma februarja odpravila na vsaj petdnevni dopust. "Zdaj je tudi to padlo v vodo." Edino večje upanje, ki jim ostaja, so dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati družini in podjetju, da se ponovno postavita na noge.

Ana sicer poskuša tudi sama na vse načine podjetju zagotoviti dovolj dela, da bi si lahko pomagali sami. A trenutno stalna naročila upadajo, čeprav zaradi zalog v podjetju še vedno lahko dokaj nemoteno delajo. "Že leto dni se mučim, da dobim delo, da ohranim delovna mesta. Deset družin je vezanih na to delo, ne bi jih rada pustila na cedilu," pravi. Zato na vse naslove, ki se jih spomni, pošilja ponudbe. "Zalog nažaganega lesa je za nekaj mesecev, potem bomo, če še ne bomo mogli kupiti nove žage, poprosili druge za razrez lesa. K sreči je precej zalog ostalo, ker so gasilci rešili skladišče in druge prostore, ki so bili tik ob objektu z žago. Vsa čast gasilcem, tako so bili blizu, pa se drugi objekti niso poškodovali," poudarja Ana, izjemno hvaležna vsem 112 gasilcem, ki so pomagali pri gašenju.

Posebno javno zahvalo je napisala vsem, ki so ji ob požaru stali ob strani. A požar ni konec - požar je začetek novega boja za preživetje. In vsaka pomoč, finančna in v obliki novega dela za podjetje - izdelujejo različne letvice, uporabne predvsem za zaščito izdelkov pri transportu -, je zanjo več kot dobrodošla.