Projekt Donirana hrana: "Zdaj lahko mirno pojem kos kruha"

Možakar je v sredo prvič že navsezgodaj stopil do prostorov krajevne skupnosti Konovo. Vedel je, da tam ob sredah in petkih delijo hrano ljudem, a da bi sam, četudi včasih v še hujši stiski, kot so nekateri, šel tja, ni zmogel. "Sram me je bilo. Ko me je zadnjič Slavko nagovoril, naj vendar pridem, sem končno naredil ta korak. Še zdaj ne morem verjeti, da so mi res dali hrano. Da je nekdo lahko tako dober," opisuje s solznimi očmi. Odkar je vdovec, težko shaja skozi mesec. "Kupujem le tisto, kar je najbolj poceni, dostikrat pa še tega ne," pove. Prostovoljec Ladislav Bračič ali Slavko, kot ga kličejo domačini, ob tem tudi sam obstane. "To je naša napaka. Včasih se družimo, a določenih stvari ne opazimo, ne znamo, ne zmoremo pa si jih povedati," postoji, medtem ko skupaj s prostovoljcem Borisom pripravlja pakete za okoli 24 sokrajanov. "Včasih tudi iščeš pravi trenutek, da nekomu to ponudiš. Sama sem že pred časom rekla njegovi sosedi, ki tudi prihaja, naj ga povabi, a si ga ni upala. Saj to res ni preprosto," mi potiho primakne njegova žena Olga Bračič.

O hiši dobrote ...

Zakonca Bračič iz Konovega v Velenju sta se v okviru Društva Invalid Konovo projektu pridružila že v samem začetku. Donirano hrano sta takrat razdeljevala kar v svoji hiši. "Hiša dobrote smo ji pravili," se nasmehne Olga. "Morda je bilo kar prav, da sva v začetku to delala doma. Nekako so ljudje lažje prišli, kot če bi morali stopiti v kakšno institucijo," doda Ladislav.

Iskreno hvaležni za vsak kos hrane

Boris medtem na vreče s hrano pripne priponko z imenom tistega, ki jo bo prejel. Spet zato, da ne bi kdo slučajno ostal brez paketa. Kmalu zatem pridejo uporabniki s svojimi vrečami. "Jaz sem redno prihajam že dve leti. To mi ogromno pomeni. Kar prejmem, je dovolj za polno preživetje kakšna dva, tri dni, kruha pa imam včasih dovolj za ves teden," pojasni zadovoljni prejemnik donirane hrane. "Zaradi zdravstvenih težav sem trenutno brez rednega prihodka, brez službe. Za vse, kar tu prejmem, sem hvaležen. Vse pojem," srečen doda.

Velika pomoč občine

Ravno ta občutek je zakonca Bračič že pred leti povsem prevzel. Prav zato vedno znova pomagata in poskušata najti še dodatne vire hrane (denimo od Banke hrane). "Ko pomagaš človeku pri takšni zadevi, si res zadovoljen. Spomnim se ženske, ki je, ko je k nam hodila vsega kakšnih 14 dni, dejala, da zdaj pa lahko končno mirno poje kos kruha, ne da bi pomislila, kaj bo drugi dan jedla. Tega preprosto ne morem pozabiti. Da lahko to slišimo še v 21. stoletju. Precej časa pa sem sam osebno domov vozil hrano starejši gospe, ki mi je dejala, da še nikdar v življenju ni pojedla toliko mesa, kot ga zdaj. Včasih res ostaneš brez besed."