Rozmari Petek
Po več kot letu dni premora so se minuli teden znova začele serije literarnih večerov, ki jih KUD Vladko Mohorič iz Zreč v obnovljeni domačiji na Skomarju pripravlja že več kot 20 let. Pod naslovom Jaz 'mam en star znucan koš se je zvrstilo že ogromno literarnih večerov, serijo novih pa je odprl umetnostni zgodovinar in književnik dr. Robert Simonišek. Kot je povedala Mojca A. Juras, ki je vodila večer, gre za prvo v seriji predstavitve Simoniškove pesniške zbirke Kar dopuščajo čuti.
Simonišek je namreč v času korone izdal kar dve svoji knjigi: zbirko pesmi in zbirko esejev. "Življenje in družba nas silita v akcijo, ukvarjanje z idejami, recepti za boljše življenje, ozkoglednimi mnenji, s čimer se nam izmika resničnost. Obstaja notranjost, ki je univerzalna, počasnejša in nič manj resnična od oprijemljivih in mimobežnih reči. Ko se soočiš s praznino in iluzijami, si tudi nagrajen. O tem govori zbirka Kar dopuščajo čuti, ki je bila spisana pred pandemijo, a jo nekateri vidijo kot njen del. V esejih pa prihaja do izraza bolj moj kritični pogled na slovensko in evropsko družbo nekoč in danes, pri čemer mi je bila v veliko oporo izkušnja tujine," opisuje Simonišek.
Kot pesnik se je Robert Simonišek na slovenski literarni zemljevid uvrstil že leta 2003 s svojo prvo pesniško zbirko Potopljeni katalog, pet let kasneje je izšla zbirka pesmi Avtoportret brez zemljevida, leta 2013, natanko deset let po prvi, pa še tretja Selitev, ki je doživela prevode v številne tuje jezike. "Simonišek je tako od katalogizacije preko avtoportretiranja s Selitvami že nakazal nekakšen prehod od objektivnega k subjektivnemu, od stvari do svojega notranjega jaza in lastnega čutnega doživljanja sveta, v luči česar lahko razumemo tudi zadnjo knjigo Kar dopuščajo čuti, ki prinaša 67 oblikovno izčiščenih pesmi, saj se avtor drži forme kratke, trivrstične kitice - jedrnati verzi delujejo kot haikuji in kot filozofski uvidi, s katerimi presenetljivo izrisuje nasprotja med notranjim in zunanjim svetom. V zbirki prihaja do izraza tako pomen petih oziroma šestih čutov, v kar nas magično popelje tudi naslovnica knjige, ki je delo celjskega slikarja Narcisa Kantardžića," je dodala Jurasova, sicer profesorica slovenščine in velika ljubiteljica literature.
"V sodobni poeziji je dovoljeno, da pišeš o čemerkoli in na kakršen koli način. Osebno težim k poenostavitvi, izhajajoč iz lastne izkušnje in nekih meditativnih vzgibov. Naslov postavlja v ospredje čute, vendar vsaka sugestivna poezija vsebuje tudi emocionalno in inteligibilno komponento. Zanima me, kako vzpostaviti ravnotežje na jezikovni in duhovni ravni v točno določenem prostoru in času, kjer se nahajam," je dodal avtor, ki je leta 2015 prejel Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov, leta 2018 pa je za mednarodno razstavo Obrazi ekspresionizma s sodelavci prejel Valvasorjevo nagrado.
