Ne le da sem tu preživel ključna leta, še vedno se imam za Šmarčana in povsod povem, da sem Šmarčan. Sedemnajst let sem živel v Ljubljani in govoril po šmarsko, zdaj sem že tri leta v Mariboru in tam kažem, kaj smo Kozjani in Šmarčani," pogovor o svoji prvi knjigi, ki jo je spisal z odvetnikom Petrom Čeferinom, začne novinar in kolumnist Vasja Jager.
Sodni dnevi so med avtorjema spletli prijateljstvo. Ne tisti med stranko in odvetnikom, to je naslov njune knjige. Domačnost pa pogovoru dodajo Jagrova družina, prijatelji, znanci in sokrajani, ljudje v občinstvu, ki ga ne poznajo le iz njegovih zapisov. Ter prostor, v katerem je spoznaval knjige. "Danes je tu tršica, ki je prebirala moje spise v osnovni šoli. Že takrat se je začela razvijati ljubezen do pisanja. V tej knjižnici sem se učil brati, spoznaval zgodbe in razvijal svojo ljubezen do pisanja. In se mi zdi, da je krog zdaj sklenjen."
Ne šprint, maraton
Knjigo si je Vasja Jager želel napisati vse življenje. Pred časom je eno res spisal in poslal založbi, a ga je zavrnila. "Bila je bolj vaja iz sloga," skomigne. Do klica z vabilom za sodelovanje s Petrom Čeferinom s pisanjem knjig ni več poskušal. Takrat pa je zmagala želja po kreativnosti, za katero v novinarskih besedilih ni prostora. In med knjižne platnice je začel prenašati 1,80 metra dolge zapisane predloge kazenskega spisa, ki mu ga je poslal Čeferin.
"Sicer sem napisal knjigo, a ni imela literarne oblike. On jo je oplemenitil s čudovitim šmarskim jezikom in šarmom," je samo napol v šali pristavil odvetnik z najdaljšim odvetniškim stažem v Sloveniji. Pri selekcioniranju podatkov so Jagru leta v novinarstvu prišla zelo prav. Sicer pa so med načinoma pisanja novinarskih prispevkov in knjig ogromne razlike. "Pisanje članka je šprint na 100 metrov, pisanje knjige pa maraton. Potrebuješ več vzdržljivosti."
Kriminalka s pridihom Divjega zahoda
Ko je Jager pisal prva poglavja, ni vedel, da zgodba temelji na sojenju Ivanu Periću, ki je bil obsojen za trojni umor v Rovinju leta 2002. "Petrova predloga mi je zelo pomagala, ker sem imel nastavljen dramaturški lok, zapolniti pa sem moral praznino stranskih likov in človeških zgodb," pojasni. Tako je postopoma spoznaval like in njihove zgodbe. Ter iskal besede, ki jih bodo najbolje opisale. "Prvo poglavje, ki sem ga poslal založbi, je bilo katastrofa. Hotel sem dokazati, da znam pisati, kar je najslabše, ker pišeš iz ega, ne za bralca. Takoj sem vedel, da sem poslal goljufijo, in isto sekundo začel pisati prvo poglavje, ki je zdaj v knjigi."
Ni je bolj nore zgodbe od tiste, ki jo napiše življenje
Zgodbe, ki jih piše življenje
Zgodb, ki jih želi zapisati v knjige, Jager nosi še veliko. Najti jih je mogoče povsod. Povsod so si podobne v svoji raznolikosti. "Na neki način je Šmarje pomanjšana Ljubljana in Ljubljana povečano Šmarje. Povsod so dobri in slabi ljudje, povsod ima življenje takšne in drugačne izzive. Ni je bolj nore zgodbe od tiste, ki jo napiše življenje. To je lahko zgodba čistilke na šoli ali tajkuna. Vse so enakovredne, prepoznavam jih povsod okoli sebe. K sreči pa živim tudi eno izmed njih in mi je zelo všeč," razmišlja novinar, ki postaja pisatelj.
