Rozmari Petek
Pred dobrimi dvajsetimi leti je vrata za vselej zaprla Tovarna usnja Šoštanj. Mnogi, ki so skupaj z njo dočakali njen klavrni konec, se še predobro spominjajo vseh podrobnosti, vsi drugi, ki o njeni zgodovini ne vedo kaj dosti, pa imajo pri roki v središču Šoštanja še njen spomenik, Muzej usnjarstva Šoštanj. Je eden mlajših muzejev, lani je dopolnil deset let, v njem pa predvsem opisujejo nekoč nadvse uspešno zgodbo šoštanjskih usnjarjev, ki se je začela pisati leta 1750 … "V tem letu je družina Woschnagg kupila eno usnjarno. Prej je bilo na tem mestu več obrtnikov, ki so se ukvarjali z usnjarstvom," je ob našem obisku muzeja razložil kustos Muzeja Velenje Jernej Hozjan. Kasneje, leta 1788, je družina Woschnagg kupila še drugo usnjarno. "Iz male obrtne delavnice so v nekaj deset letih prerasli v eno največjih usnjarskih industrij v Evropi. Ta tovarna je obsegala toliko ozemlja kot celotna druga polovica mesta," je dodal. "Bili so ekskluzivni dobavitelji usnja za kraljeve družine po Evropi. Njihovo usnje, t. i. črni likanec, ki se uporablja predvsem za konjsko vprego, so uporabljali vsi, od angleške kraljeve družine do Habsburžanov in drugi dvori po Evropi. Šoštanjsko usnje je bilo zelo znano in cenjeno. Skoraj vsa proizvodnja je bila namenjena izvozu."
Predhodnica TEŠ-a
Skupaj s tovarno usnja so Šoštanjčani dobili tudi prvo elektrarno, nekakšno predhodnico Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ), ki naj bi bila tako termoelektrarna kot hidroelektrarna. "Uredili so jo v objektu Agrarije, ki je stal približno tam, kjer danes dejansko stoji Termoelektrarna Šoštanj. Pravzaprav je šlo za kombinacijo usnjarne in elektrarne. Bila je prva elektrarna, s katero so napajali tudi 400 žarnic javne razsvetljave. Otvoritev je bila ravno za novo leto 1903," opisuje Hozjan. Tovarna usnja - oziroma njeni lastniki, družina Woschnagg - je v času delovanja sponzorirala tudi mnoga društva, nogometni klub ravno v teh dneh praznuje sto let delovanja. "Tovarna je bila zelo vpeta v javno življenje. Do druge svetovne vojne je bil Šoštanj ravno zaradi razvijajoče se usnjarske industrije upravno središče Šaleške doline. Družina Woschnagg je kar zaznamovala ta kraj. Dolgo časa je bila pozabljena, sedaj pa se je spomin nanjo začel vračati, kar je prav, da mlajši rod ne bi mislil, da se je vse kar samo postavilo."
Delo je bilo zelo težko
Po drugi svetovni vojni so industrijo podržavili, število zaposlenih se je sicer celo povečalo (naraslo naj bi celo na 600), v 70. letih prejšnjega stoletja pa so stvari začele iti navzdol. Leta 1975 je šoštanjska usnjarna postala tozd Industrije usnja Vrhnika, v katero se ni nič več vlagalo, temveč so v Šoštanju bolj ali manj le reševali reklamacije. Teh je bilo zavoljo slabših svinjskih kož (prej so predelovali goveje) zelo veliko. Obenem je imela tovarna težave tudi z odpadnimi vodami. "V začetku 70. let prejšnjega stoletja so sicer zgradili čistilno napravo, ki pa ni zadostovala vsem kapacitetam. Odpadne vode je bilo preveč in tudi to onesnaženje okolja je bilo ob vdoru tujega, cenejšega usnja in umetnega usnja dejavnik, da je usnjarstvo tukaj zamrlo. Če bi se prestrukturirali, bi morda še obstali. Že konec 60. let prejšnjega stoletja so bili načrti, da bi postavili tudi obrat usnjene konfekcije, a do tega ni prišlo. Tu je bila le manjša šivalnica, predvsem za interne potrebe tovarne, šivali so zaščitna sredstva, to je rokavice, predpasnike."
Iz umivalnice nastal muzej
Od nekdanje velike tovarne sicer ni ostalo kaj dosti. "V nekaj letih se je vse porušilo in zravnalo z zemljo, dejansko ni ostalo nič od industrijskih stavb, le obrat, ki je bil zgrajen leta 1966 in ga ima sedaj Gorenje, ter nekdanja umivalnica, v kateri je sedaj naš muzej," razlaga Hozjan. Zgodba, kako je do umivalnice sploh prišlo, je tudi zanimiva. "Lastniki so jo postavili 1936., leto zatem, ko so delavci stavkali zaradi slabih higienskih razmer. Vendarle usnjarnam niso zastonj rekli smrdljiva industrija. V vseh krajih so bile usnjarne postavljene ob kaki reki, pri nas ob Paki, in na koncu kraja, da so šle odplake ven iz mesta. Tudi sicer delo ni bilo enostavno, delali so v ekstremnih razmerah; kože so namreč skladiščili pri zelo nizkih temperaturah, tudi v strojilnih bazenih je bila nizka temperatura. V končnih delavnicah, pri sušenju, glajenju usnja pa so temperature narasle tudi do 80 ali 90 stopinj Celzija. Delo tukaj je bilo zelo težko in eni imajo lepe spomine nanj, eni pa slabe."
Slab priokus je dodal tudi stečajni postopek. Nekateri zaposleni so namreč najeli odvetnika in vložili tožbo ter prejeli vsaj nekaj odpravnine, drugi so ostali brez vsega. S tem da je bilo veliko družin, iz katerih sta bila v Tovarni usnja Šoštanj zaposlena oba starša. A vseeno so se ljudje po stečaju zavzeli, da na tem mestu uredijo muzej, ki bo opominjal na nekoč zelo pomembno obrt, ki tone v vse večjo pozabo.
