"Šmarje stoji na vodi, o tem pričajo tudi poplave v zadnjih letih," na prvi postojanki sprehoda z Legendami pripoved začne Janja Sivec iz društva Legende. "Ampak v preteklosti je bil Dvorski potok veliko bolj pomemben od Šmarskega potoka. Ob Dvorskem potoku so zgradili Jelšingrad, na njem so bili številni mlini, tudi grajski, v katerem straši," pove na mostu čez Šmarski potok. Nato začne pripovedovati zgodbo o popotniku, ki išče zavetišče pred nevihtno nočjo. Najde mlin in preden potrka, poklekne in pokuka skozi ključavnico. A zagleda precej drugačen prizor, kot ga je pričakoval. Zagleda brezglavega okostnjaka, ki vodi zbor brezglavih trupel. Popotnik hoče vstati, a se ne more premakniti. Dokler zbora prodanih duš ne utiša jutro.
Zgodbe presežejo podatke
Tako se začne eden od sprehodov z Legendami, Kdo straši v Šmarju? V Legendah so zgodbe zanj iskali v zapisih zgodovinarja Janka Orožna, kar nekaj je splošno znanih med ljudmi, nekatere so odkrili na terenu. "Sem pa kar presenečena, ko tudi starejše generacije po sprehodih povedo, da ne poznajo zgodb," Janja Sivec opaža, da zgodbe počasi tonejo v pozabo.
A zgodbe, ki so spremljale življenja naših prednikov, so pomembne, pravi. "Zanimivo je, da kot študentka etnologije zgodb nisem preveč marala. Sčasoma sem ugotovila, da pri dediščini pogrešam ščepec nečesa. In ugotovila, da je to prav nesnovna dediščina, ljudsko slovstvo, ki se veže na snovno dediščino. Ker kamen je kamen. Če ima pa zgodbo – če je to kamen iz zmajeve votline, če je to kamen, ki so ga dali zmaju v želodec in ga je tam razneslo, pa ta kamen oživi. To je moč zgodb," razmišlja Sivčeva. Tako je vzljubila zgodbe, ki, kot pravi, presežejo podatke in nam ponudijo dojemanje nečesa. "Povežejo nas z naravo in kulturo," je prepričana.
Da spoznamo svojo okolico
Zato zgodbe pripoveduje naprej. Pripoveduje o turških vpadih v Šmarje, o beli ženi, ki je dvignila meglo in šmarske kmete skrila pred turško vojsko ter odprla zemljo, da je pogoltnila turške vojake. O kmetu, ki mu je možiček v rdeči suknji pognal konje v hudičev dir. O grofici, ki ujeta v prekletstvo v podobi kače še vedno čuva zaklad, o coprnicah, ki jih je bilo na Kozjanskem menda kar precej. O revnem kmečkem fantu, ki se je zaljubil v gospodično iz Jelšingrada in svojo dušo skoraj prodal hudiču iz grajskega mlina. In o kugi, ki je močno oblikovala zgodbo Šmarja pri Jelšah.
Z zgodbami, pravi Janja Sivec, spoznavamo svojo okolico. "Tako začneš razmišljati, kako so včasih brali naravo, jo skušali razumeti in z njo živeti. Z zgodbami reflektiramo, kako je s tem danes. Imamo toliko znanstveno podkrepljenih stvari in iz našega življenja hitro izgine čarovnija, ki jo te zgodbe imajo," razmišlja. Preko zgodb pa ne pripoveduje le o tem, kdo straši v Šmarju. Za najmlajše pripravlja sprehod z naslovom Pravljično Šmarje, kjer jim predstavi pravljična bitja, ki so ljudem nekoč nagajala in pomagala. V Kozjem pa povezuje ruševine gradu Drachenberg, ki ga spremlja legenda o zmaju in zlobnem grajskem oskrbniku, z Grusko jamo, ki naj bi pogoltnila celo vas, saj so se vaščani kljub opozorilom nekega starca veselili na veliki petek.
Naše prvo učilo o vrednotah
Zgodbe niso nastale kar tako, dodaja Sivčeva. »Nosijo nauke. Zgodba o fantu, ki se zaljubi v gospodično iz Jelšingrada nas uči, naj ne ciljamo previsoko. Nadnaravna bitja so si navadno izmislili, da so otroke prestrašili pred nevarnostjo ali so si z njimi razlagali naravne pojave,« pravi. Ker zgodbe z nami ostajajo dlje. Z njihovo pomočjo si stvari lažje zapomnimo. "To je v našem DNK-ju. Pravljice poslušamo doma, v vrtcu in šoli. So naše prvo učilo o vrednotah. In kar spoznamo v otroštvu, z nami ostane," pravi Sivčeva. Zato je pomembno, da ne pozabimo na zgodbe, ki pripovedujejo o našem okolju. "Poznamo popularne zgodbe, kot je Romeo in Julija. Pa imamo tudi v Šmarju svoje nesrečne zaljubljence. Imamo preklete dvorce in grofice. Imamo zgodbe, ki jih še ne poznamo," še razmišlja Janja Sivec. Zato želi, da zgodbe in njihovi junaki ne potihnejo, temveč se, kot doslej, pripovedujejo novim in novim generacijam.
