Za prikupne pse vzrediteljice iz Laškega se zanimajo celo Američani

Malo nad laškim trgom, skorajda na koncu ulice, stoji hiša z velikim dvoriščem. Na prvi pogled povsem običajna, šele podrobnejši pogled na dvorišče odstre njegove številne prebivalce. Odrasli novofundlandci ležerno dvignejo pogled, prikupni mladički pa nemirno čakajo, kdaj se jim bo obiskovalec približal in jih pobožal. Medtem se odpro vrata hiše, iz nje planejo bele "bombažne kepice", ki jih zelo zanima prihajajoči obiskovalec, za njimi pa prikupna deklica Katarina, ki hitro začne kazati, božati in ob tem prešerno razlagati, kako je komu ime pa koga še imajo na dvorišču Polančevih, pa kaj vse ima v svoji sobi … "Meni so vsi tako všeč, ker so tako puhasti. Imamo tudi zajčke. Najprej sem kupila samičko, pa mi je bila tako všeč, da je imela potem mladičke. Sošolci se kar zanimajo zanje, a jim po večini starši zajčkov ne dovolijo imeti doma. V sobi imam še hrčke, skakače (tu mimogrede obnovi enako zgodbo o tem, kako je samička kmalu postala mamica, op. p), pa mačka spi v moji sobi. Meni so všeč vse živali, a vseh tudi ne morem imeti pri sebi. Res mi ni nikoli ni dolgčas, ker se lahko vedno družim z njimi," opisuje bodoča petošolka.

Drug drugega veseli

Katarina obenem dokazuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Družba je ključen dejavnik, zaradi katerega se je njena mamica Barbara Narat Polanc odločila za tako razširjeno družino. "Že v otroštvu mi je bilo najbolj grozno, če je bila hiša prazna. Živali me vedno čakajo, da se vrnem. Vedno so me neznansko vesele, ko pridem. Zanje si središče in jim nekaj pomeniš," opisuje Barbara. Glede na to, da je živali toliko, da jih človek kar težko prešteje (čisto vseh zaradi obilice potomcev pri glodavcih še sami nimajo preštetih), je tudi dela temu primerno. "Saj včasih malo pomislim, kaj sem si toliko dela nakopala (ker so mi všeč kosmate živalice, je dela s česanjem in urejanjem dlake res veliko), ampak ko ti pa dajo živalice toliko nazaj. Sploh si ne predstavljam, da jih ne bi bilo." Vprašati takšnega ljubitelja, katera žival mu je najljubša, je dokaj neumno. Kot bi vprašal, katerega od svojih treh otrok ima najraje. "Novofundlandec je prijazen, nežen velikan, coton je pa preprosto vesel pes, ene slabe lastnosti nima. Moji cotonki sta tudi prostovoljki oziroma delovni terapevtki v skupini Kosmati srčki, kjer obiskujemo domove za starejše," začne opisovati Barbara in na koncu enostavno sklene: "Vsi smo velika družina."

Širitev, ki ji ni videti konca

A kako se je ta petčlanska družina, katere polovica (mož Leon je član Okroglih muzikantov) preživlja z glasbo, druga pa z živalmi, začela tako širiti? "Od nekdaj sem imela rada živali, zato sem si rekla, zakaj se ne bi malo razširili in imeli rodovniške in plemenjaške živali. Ljubiteljsko pač. Z vzrediteljstom se ukvarjam že sedem let. Sedaj, ko so otroci večji, je lažje, ker lahko že tudi sami malo pomagajo. Predvsem hči, fanta sta bolj atijeva, glasbenika. Katarina pa ima zelo dober občutek za živali.
Med drugim zna spol pri zajčkih, torej pritlikavih kuncih, bolje določiti kot jaz," opisuje Barbara.