Od danes se v Laškem odvijajo srditi boji za naslov evropskih prvakov v biljardu v petih kategorijah. Srditi je malce krepka beseda, saj se tekmovalci pravzaprav bojujejo sami s seboj - s svojo preciznostjo, pametjo, pogumom in potrpežljivostjo, ki so osnovne vrline tega javnosti manj znanega športa. "Gre za temeljne vrline vsakega tekmovalca, štirje p-ji jim pravimo. Brez tega je tudi v življenju težko reševati probleme," poudarja slovenski selektor in predsednik Biljardne zveze Slovenije Mitja Gradišnik.
Na medalje v ostri moški konkurenci sicer - kljub domačemu terenu - težko računajo. "Favoriti so Poljaki, Nemci, ki imajo izrazito talentiranega, skorajda nepremagljivega tekmovalca, tudi Rusi in Belorusi, ki pa so bili na žalost dan pred otvoritvijo izključeni iz tekmovanja. Tako se je odločila evropska zveza," opisuje selektor, ki računa, da bodo medalje pa vendarle padle v ženski konkurenci in med invalidi. V moški konkurenci se bo pomerilo okoli sto tekmovalcev, v ženski okoli 40 tekmovalk, med invalidi pa približno 20 tekmovalcev. Selektor največ stavi na sestro Ano Gradišnik, v kategoriji invalidov pa na Mateja Brajkoviča in Davida Slačka. "Na prejšnjem evropskem prvenstvu sta skupaj osvojila pet medalj."
Zgodaj je treba začeti
Biljard kot šport z vsemi pravili je v Sloveniji začel uvajati Jonas Žnidaršič, ki je bil tudi Mitjev prvi trener. Žnidaršič in Mitjev oče, pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik, sta pred več kot 30 leti ustanovila tudi prvo zvezo. Kljub vsemu je regionalno ta šport še zelo neenakomerno razširjen po Sloveniji. V Mariboru sta dve biljardnici, v Celju je po dolgem času zaživela vsaj ena. Športnega biljarda namreč ne gre enačiti z gostilniškim ali filmskim, h kateremu stereotipno sodijo še alkohol in cigarete. "Tukaj gre za profesionalce, ki redno trenirajo po šest ur na dan. Tu ni šale, ni pijančevanja ali česa podobnega, kar razumemo pod izrazom gostilniški biljard. S to stereotipno platjo se borim že okoli 30 let. Biljard je resen šport. Je pa seveda lahko tudi zgolj zabavna igra v gostilni v takšni ali drugačni družbi."
Preciznost, pamet, pogum in potrpežljivost so osnovne vrline
Gradišnik zadnja leta, ko je pustil odvetništvo in se povsem posvetil biljardu, največ dela z mladimi (lani je v Thermani, ki jim gre vedno zelo na roko, potekalo mladinsko evropsko prvenstvo). "Naši 'mulčki' so med svetovnimi kalibri," pohvali svojo skupino dvanajstletnikov, med katerimi je tudi njegov sin. Daleč najbolj talentiran pa je Maks Benko, ki je pred tedni podpisal profesionalno pogodbo z enim največjim dobaviteljev opreme za biljard. "Fant je svetovna špica. Ima neverjeten talent. V kategoriji pod 17 let (v biljardu ni manjših omejitev), ko je dvanajstletnik tekmoval s praktično odraslimi, je dosegel peto mesto." Z njim in drugimi dečki Gradišnik dela od njihovega devetega leta, kar je primerna starost za začetek učenja športnega biljarda. "Dobro je, da so otroci dovolj veliki. Zanje so sicer stvari prilagojene, palice so krajše, a vendarle lahko pri teh letih že kaj smiselnega počno na biljardnih mizah," opiše.
Trening je pomemben
Čeprav na prvi pogled ni videti (tekmovalci počasi stopajo okoli mize in presojajo svoje naslednje udarce s palico), so tudi pri tem športi nujni kondicijski treningi. "Vsi moji učenci se morajo obvezno ukvarjati še z enim športom. Sploh če želijo biti člani reprezentance. To je pomembno za njihov telesni razvoj, motoriko. Tudi sami imamo kondicijske treninge pa mentalne treninge, potem vaje za tehniko, natančnost, pozicijo."
Najtežje si je predstavljati mentalne treninge. "Ti zajemajo različne stvari, od turnirskih načrtov, pogovorov, analize stresnih situacij do treninga v tekmovalnih razmerah, z gledalci na primer." Mar to pomeni, da gledalci niso najbolj zaželeni? "Ne, ne, gledalci ne motijo. To je tak gentlemanski šport, zato navijači tukaj navijajo zadržano. Odvisno sicer od tekmovanja," doda. Vstop v dvorano Tri lilije je vsak dan med 9. in 21. uro prost, gledalci pa bodo lahko spremljali taktičnost in natančnost igralcev na 28 biljardnih mizah hkrati.