V slovenskih gozdovih je prisotnih zlasti pet vrst hrasta. Najbolj razširjena sta dob (Quercus robur) in graden (Quercus petrea), sledijo puhasti hrast, cer, črničevje ali črnika in oplutnik. Najbolje uspevajo na svežih bazičnih tleh, na ravnicah z visoko podtalnico. V Sloveniji je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki, nekaj ostankov je tudi v Pomurju.
Dob je vrsta z močno srčno korenino in razvitim koreninskim sistemom. Zraste do 30 metrov višine in več. Ima neenakomerno zračno krošnjo z močnimi koničastimi vejami, ki segajo daleč v višino in širino. Ker lahko doseže častitljivo starost, tudi tisoč let, je lahko obseg takega drevesa zelo velik.
Najstarejši hrast star 1500 let
Najstarejši hrast na svetu je star po ocenah celo okoli 1500 let in raste v mestu Stelmuze v Litvi. Pri nas ima največji obseg debla Nujčev hrast v Gregovcah pri Bizeljskem, več kot 778 centimetrov, v višino meri 29 metrov. Lubje hrasta je sivkaste barve in z leti dobi globoke razpoke. Listi so dolgi do 15 centimetrov in široki do 10 centimetrov ter podolgovati, zelene barve in krpasti. Moški cvetovi so nanizani v socvetih kot viseče mačice, ženski so pokončni na pecljih. Razvijejo se spomladi. Plod hrasta je želod oziroma orešek v značilni kapici, ki dozori oktobra. Na pecljih jih je lahko več.
Hrast ima pomembno simbolno vlogo. Za Kelte je bil kralj dreves in simbol za moč. Tudi v slovenskem jeziku se je zasidral izraz močan kot hrast. O razširjenosti te drevesne vrste po Sloveniji pričajo imena vasi in krajev, kot na primer Dob, Dobrovce, Hrastje, Hrastovec, Hrastnik, Hrastovlje in podobna. Veliko slovenskega hrastovega lesa je končalo kot leseni podorni piloti pod Benetkami.
Kateri deli hrasta so uporabni
Želod je že dolgo znana hrana za domače živali, zlasti prašiče. S primerno predelavo pa je želod oziroma njegova moka lahko zanimiva sestavina v kulinariki. Hrastova skorja je zaradi velike vsebnosti čreslovine zelo čislana v zdravilstvu. V kuhinji so od hrasta uporabni v prvi vrsti želodi, za pripravo želodove moke in želodove kave, mlado hrastovo listje pa kot dekorativni dodatek solatam. Čreslovino v hrastovem lesu še danes uporabljajo vinarji in žganjarji.
Palačinke iz želodove moke in z javorjevim sirupom
Za pripravo te jedi potrebujemo 2 jajci, 100 g želodove moke, 100 g pšenične moke, 5 dl mleka, ščepec soli, žličko sladkorja, olje za peko in javorjev sirup. Vse sestavine za palačinke dodamo v skledo in mešamo z mešalnikom. Palačinke previdno spečemo v ponvi, ki smo jo namazali z maslom, in postrežemo tople ali hladne, prelite z javorjevim ali brezovim sirupom.
Želodovo moko naredimo tako, da najprej nabrani želod sušimo na zraku od tri do pet dni. Posušene plodove olupimo in jih nato v mešalniku zmeljemo v prah. Stresemo ga v stekleno posodo in prelijemo s hladno vodo ter pustimo stati čez noč. Naslednji dan vodo odlijemo in dolijemo svežo. Ta postopek ponovimo sedem dni zapored, dokler okus moke ni prijeten. Moko nato precedimo skozi gazo in posušimo v sušilniku. Posušeno shranimo v primerno posodo. Na ta način se znebimo taninov in čreslovin, ki niso primerni za uživanje. Tudi sicer je priporočljivo želodovo moko kombinirati z drugimi vrstami moke, na primer s pšenično.
Uporaba hrasta v zdravilne namene
Hrastovo lubje je pogosto vključeno v zeliščne pripravke, ki se uporabljajo za celjenje manjših ran, zaustavljanje krvavenja, blažitev vnetij, pri pretiranem potenju nog, proti driski pa tudi v kopelih za zmanjšanje zunanjih hemoroidov, oteklin, vnetih oči. Izvlečke hrastove skorje prav tako uporabljamo kot dodatke k izdelkom za nego las in kože.
Želodova kava znižuje krvni sladkor in uravnava delovanje ščitnice. Posušen in olupljen želod sesekljamo in dodatno posušimo v pečici, nato ga zmeljemo v kavnem mlinčku in skuhamo želodovo kavo.
Vodo, ki smo jo zbirali od namakanja želodove moke, lahko uporabimo za boj proti prhljaju in bolj sijočim lasem. Pri sušenju las bodite previdni, saj obstaja nevarnost madežev na brisači. Tudi tukaj velja pred uživanjem posvet s strokovnjakom ali zdravnikom.
