Čeprav Rosmarie Žitnik pravi, da se je marsikdo nasmehnil, ko je na ogrado kokošnjaka napisala, da tukaj živijo srečne kokoši, vztraja na svoji poti. Podpirata jo mož Robert in sin Blaž, dijak Biotehniške šole na Ptuju, po novem Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo. In prav te dejavnosti se na Kmetiji Žitnikovih tesno prepletajo, zato bo Blažu, če bo nekoč nasledil mamo in očeta, tovrstno znanje prišlo nadvse prav.
Kmetija je v osnovi sicer poljedelska, Žitnikovi primarno gojijo piro, ob njej še buče, koruzo, ječmen, ajdo, sončnice, lan, na gomilastih gredah na vrtu pa zelenjavo, ki jo potrebujejo za prehrano. Vse, kar vzgojijo, predelajo in porabijo, nekaj zase, preostanek prodajo v Prodajalnici na robu vasi. Robert je pred leti kot dopolnilno dejavnost na kmetiji namreč odprl pekarno, v kateri redno diši po piškotih, testeninah in ob petkih po svežem kruhu. Pa ne kakršnihkoli, odločili so se za ponudbo izdelkov iz polnozrnate pirine moke, v katere dodajajo različne sestavine, na primer bučna semena, med, pa tudi čokolado. Jajca so seveda domača, od kokoši, ki se prosto pasejo na travniku, ponoči pa se zatečejo v enega od dveh kokošnjakov, na katerih je Robert naredil zeleno streho. Zdaj na eni, kjer je zemlja globlja, rasejo medovite rastline, na drugi, kjer je nasuta tanjša plast peska, pa uspevajo netreski in podobne manj občutljive rastline. Kokoši se tako v poletni vročini časih tudi podnevi umaknejo v kokošnjak, ker je v njem temperatura za približno pet stopinj Celzija nižja, kot bi bila pod običajno streho. Kokoši pa imajo sicer na travniku možnost poiskati senco tudi pod drevesi ali posebno nadstrešnico. V krmo pa jim dodajajo lanena semena, saj je Rosmarie slišala, da se tako poveča vrednost omega-3 in omega-6 maščobnih kislin v jajcih.
