Žana Vertačnik
Še pred poldnevom je 31-letni Kisovčan Primož Roglič pristal na brniškem letališču, kamor se je vrnil s poletnih olimpijskih iger v Tokiu. Zlata medalja, ki jo je Sloveniji s fantastično vožnjo na kronometru priboril slovenski kolesarski junak, se je zalesketala, ko je po pristanku stopil pred novinarje in se nasmihal ob aplavzu. S privzdignjenimi rokami in širokim nasmehom je olimpijonik, ki je smuči pred devetimi leti zamenjal za kolo, skril utrujenost po nastopu in enodnevnem popotovanju do domovine. Na vprašanje, ali se zaveda, da je v zadnjih dneh osrečil vso državo, je odvrnil: "Veseli me, da skrbim tudi za srčno mišico ostale populacije, ne samo za svojo. Kaj naj rečem, ne zavedam se, saj se še ne morem. Vsi dogodki se odvijajo tako hitro, da morda tudi še ni bilo časa, da bi lahko vse podoživel in se ozrl nazaj."
A to so sladke skrbi, je dejal kolesarski as, ki je bil po padcih na francoski pentlji in nekaj težavah na uvodni cestni preizkušnji na igrah, kjer je bron osvojil njegov kolesarski kolega Tadej Pogačar, na kronometru brez prave konkurence. Drugega Nizozemca Toma Dumoulina in tretjega Avstralca Rohana Dennisa je ugnal za več kot minuto. "Izredno počaščen in vesel sem, da nam je to uspelo, kljub vsem težavam in dogodkom, ki niso bili meni v prid. Ponovno se je pokazalo, da kjer je volja, je tudi pot. S to kolajno je poplačanega ogromno truda," je povedal Roglič, po kanuistu Benjaminu Savšku lastnik trenutno druge slovenske zlate kolajne na teh igrah.
Ko si enkrat ena največjih kolesarskih nacij ...
Iz Pariza je priletel skupaj s trenerjem Andrejem Hauptmanom, ki pravi, da se v vsej intenzivnosti dogajanja še ne zavedajo prav dobro, "kaj so fantje naredili": "Vemo, da je velika stvar, ne zavedamo pa se še čisto in se še ne znamo toliko veseliti." Kakšne občutke je ob fantastičnem uspehu Zasavca doživljal selektor, ki je v vlogi športnega direktorja ekipe UAE nedavno sodeloval še pri Pogačarjevi zmagi na dirki po Franciji? "Po eni strani ni težko (s takšno ekipo op.p.), ker veš, da bo rezultat slej kot prej prišel, po drugi strani pa je velika odgovornost, ko si enkrat ena največjih kolesarskih nacij na svetu in vse drugo kot medalja ni rezultat," je povedal in dodal, da je ekipa delovala harmonično. "Verjetno potem vse izgleda enostavno, ampak to je takrat, ko se ti res vse poklopi in ko so fantje še za stopničko višji od svetovnega vrha, ki je v kolesarstvu že tako zelo širok," je še dodal Hauptman.
Da bi rad najprej užival in bil srečen ob dosežku, je povedal Roglič, ki ga že čez dva tedna čaka dirka po Španiji. "Na srečo v kolesarstvu izzivov ne manjka. Gremo dalje," je smeje dejal. Odvrnil je, da je lepo priti domov, čeravno je urnik natrpan: "Konec koncev smo vsi tekmovali za Slovenijo in to je zmaga vseh nas. Poveseliti se, potem pa kaj hitro v naslednjih dneh že odidem dalje."
Še preden se je odpravil v množico, ki ga je pričakala na letališču Jožeta Pučnika, odeta v slovenske zastave, Jumbo-Visma drese in rumene majice, je poudaril, da si bo vzel čas, da je z ljudmi in "od tega skušal dobiti energijo, dodatno motivacijo in zagon": "Svežino, ki jo potrebuješ, da lahko potem motivirano štartaš novim izzivom in ciljem naproti." Izpred vhoda se je medtem že zaslišalo vzklikanje "Primož, Primož". S sinom Levom v naročju in partnerko Loro Klinc ob boku se je sprehodil skozi vrata, kjer ga je množica bučno pozdravila. Sprehodil se je mimo podpornikov in dejal, da je to najlepše; tisto, kar ti daje motivacijo.
Veliko veselje za velikega človeka in športnika
Ob ritmih bobnarske skupine Laško, kasneje tudi harmonike, se je poveselilo nekaj sto ljudi in od veselja se je iskrilo. "Poklon našim športnikom, kapo dol! Vesela sem tudi za Pogačarja, Savška, ampak Roglič je pa ...," je dejala Karin Kočevar in z rokami pokazala na srčno stran. V dresih in polni opremi sta se s kolesom pripeljala Dragica in Franci Avšič iz Ribnice. "Danes sva bila že na Jezerskem, zdaj pa sva tukaj," sta dejala navdušenca, ki sta Rogliča deset dni spremljala tudi v Franciji. "Žal mi je bilo, ampak to je usoda, hvala bogu, da se je vse izteklo dobro, tako kot se je moralo. Primož je velik človek in športnik, zelo, zelo vesel sem zanj," je dejal Avšič. In še: "Dobiti zlato medaljo je nekaj, dobiti jo s takim časom, pa povsem drugo. Zasluženo!"
Med navijači se je zvrstilo več razposajenih drubž, tudi družin. Sedemletni Žiga je pogumno dejal, da je na Brnik prišel, "da bi videl Rogliča". Ko ga je oče spodbudil in ga vprašal, kaj je kolesar prejel, je mladi navijač odvrnil, da zlato medaljo in še komaj zadrževal solze. "Joj, je že čustven. Da bi videli, kako je bilo šele ob dirki na Franciji," je dejal oče Aleš, ki je na sprejem pripeljal dva sinova, še triletnega Gašperja: "Sezona je bila polna preobratov, ampak ker se prej ni izšlo, se je pa zdaj. Vsa čast. Kolikor sem ga danes uspel videti, je bil srečen. Ampak tista čustva, ko je prejel medaljo in stopil na oder za zmagovalce, tisto pa je povedalo svoje."
Čustva so prevevala tudi očeta Poldeta Rogliča, ki se je radostil med podporniki. "Presrečen sem, da se je Primož vrnil nazaj, ker se je vrnil še s tako lepo, zlato medaljo, pa tega sploh z besedami ne znam opisati. Mislim, da solze sreče povedo praktično vse," nam je iskrivo dejal. Na naš pomislek, da je ob vsej tej sreči verjetno prisotna pa tudi že poštena doza utrujenosti, je hudomušno pripomnil: "Absolutno, ampak, poglejte, če je zdržal tekmo, bo tudi to."
