Roglič bil do nekaj dni pred odhodom prepričan, da ne odpotuje na olimpijske igre. "Potem sem se v dveh dneh odločil: Okej, grem"

Kakšen vrtiljak čustev za Primoža Rogliča v tem letu. Bil je daleč najboljši na dirki Pariz-Nica, toda po treh etapnih zmagah in trdnem vodstvu je z dvema padcema v zadnji etapi zapravil rumeno majico. Nato je s sijajno predstavo dobil dirko po Baskiji. Svetovni prvak Julian Alaphilippe mu je pred nosom speljal zmago na Valonski puščici, na najstarejši enodnevni dirki iz elitne peterice Liege-Bastogne-Liege mu je spodletelo pri obrambi lanske zmage, z vrhunca sezone pa je zaradi poškodbe odkorakal predčasno ...

A kmalu je prišel nov, ki ga je po novem razočaranju na cestni dirki v kronometru le razveselil. Niso ga postavljali v prvo vrsto favoritov, toda 30-letni Kisovčan, ki mu je bila razgibana 44-kilometrska trasa z več kot 800 metri višinske razlike pisana na kožo, je prepričljivo osvojil zlato medaljo. Premagal je vse mojstre te discipline na čelu z aktualnim svetovnim prvakom Italijanom Filippom Ganno, njegovim predhodnikom Avstralcem Rohanom Dennisom in vsemi drugimi.

"Letos sem preživljal že zelo težke trenutke, ni se odvijalo po mojih načrtih, čeprav sem se izjemno trudil. Tudi za Tokio sem vložil maksimalen napor, verjel sem vase in končno se mi je izšlo," je bil Primož Roglič ne le vesel, ampak mu je tudi odleglo. Tokrat je pod najvišjo japonsko goro Fudži in na dirkališču s tem imenom delo opravil z odliko, poleg tega se je vse obrnilo v njegovo korist. Čeprav je bilo sprva videti, da se bo odločalo do zadnjih metrov in da bo šlo na tesno, je Zasavec v zadnjem delu dirke tako pohodil plin, da dvoma o zmagovalcu ni bilo.

​Bitka do ciljne črte je bila le za preostali odličji, kar štirje so se razvrstili v štirih sekundah, kar zgovorno pove, kako je Roglič odstopal. "To je bilo noro, neverjetno. Vedno upaš, da boš dober. Meni pa letos dirke res niso šle, vedno so bile neke težave. Ampak jaz sem verjel, imel sem moč in na polno peljal že od starta. Nisem imel kaj izgubiti. Dal sem od sebe sto odstotkov, čas pa je rekel. Na koncu je bilo dovolj za zlato," je novinarjem na dirkališču razlagal nasmejani Roglič, ki je z bronastim Tadejem Pogačarjem spisal novo izjemno poglavje slovenske športne in kolesarske zgodovine. Pred igrami na Japonskem je bila najboljša uvrstitev peto mesto selektorja Andreja Hauptmana iz Aten.

Toda še pred štirimi dnevi ste na cestni dirki končali v velikih bolečinah in ne med najboljšimi. Kaj se je spremenilo od takrat, ste že zjutraj vedeli, da bo vaš dan?

"Imel sem nekaj težav, ki jih nismo predvideli. Na cestni dirki se je pokazalo nekaj stvari od padca v Franciji. Če bi to vedel, mogoče sploh ne bi prišel sem. Toda doma teh težav ni bilo. Lahko sem se optimalno pripravil in šel sem z neko miselnostjo, upanjem, da dam vse od sebe in dosežem dober rezultat. Izjemno srečen sem bil ne le danes, ampak že dan prej, ker so bolečine, ki sem jih imel, izginile. Vedno sem vesel in srečen, ko se lahko usedem na kolo in dirkam brez bolečin."

Kakšno zadovoljstvo je ta zlata kolajna. Ste pomislil, kaj bi bilo, če bi zmagali na dirki po Franciji? Kaj je več?

"Vedno je neprijetno oziroma ni fer ocenjevati, rangirati, kaj je več in kaj je manj. Zame je v tem trenutku neverjetno in želim uživati v medalji, tej zlati medalji, tudi to bo ostalo zapisano v moji karieri."

Vse olimpijske prvake vprašamo, kaj se jim je pletlo po glavi med igranjem himne ...

"Po glavi ti gre predvsem vse odrekanje, skozi kaj vse si moral iti, da si tu. To mi je šlo po glavi že prej, med vožnjo. Ker končno mi je spet šlo dobro in mi je bilo v veliko veselje. Bom rekel, da mi je bilo precej lažje kot na cestni dirki in tudi v kronometru na Touru. Fino je bilo, ker me ni nič bolelo po nepotrebnem in sem končno nekaj dobil."

Kako težki so bili trenutki po Touru, ko ste odstopili in ste se morali "resetirati" in na hitro na novo nastaviti cilje?

"Vedno je boleče, po drugi strani pa je v kolesarstvu ogromno dirk in greš lahko hitro novim ciljem naproti. Olimpijske igre, ja, preprosto se sliši. Realnost pa je bila, da sem bil do šest, sedem dni pred odhodom prepričan, da ne odpotujem. Potem sem se v dveh dneh odločil: Okej, grem. Zdaj je še možnost, da se pripravim, sem si rekel in teden dni dobro treniral. Če ne bi šel, ne bi imel možnosti, da kaj naredim. Ja, neverjetna je cela zgodba in lahko zdaj samo uživam ob tej medalji."

Ste se kdaj po cestni dirki spogledovali tudi z možnostjo, da v kronometru ne bi nastopili?

"Po pravici povedano, na cestni dirki, ko sem startal in so se začeli krči in vse te bolečine po 30 kilometrih, sem se vprašal, ali sem na Japonsko prišel po vse to. Nisem mogel kolesariti …. Na srečo sem se lahko raztegoval, saj je na začetku šlo počasi, in sem nekako skozi to šel vse do cilja. Ampak ja, trdo delo je bilo narejeno že prej. To upanje in odrekanje, bom rekel tudi ljudje, družina okrog mene, lahko rečejo, da sem to jaz - Primož. Lahko si zaupam in samozavestno startam v kakršnokoli dirko."

V zadnjem delu kronometra smo se kar ustrašili, da je kaj narobe, ko ste najprej ujeli Danca Kasperja Asgreena, nato pa je on vas nazaj. Kaj se je tam dogajalo?

"Kasper je malo višji od mene in gre malo hitreje po hribu navzdol. Tudi skozi ovinke nisem več želel veliko tvegati. Takrat smo se malo prehitevali. Na koncu je bil spet malo težji del in tam sem se verjetno spet odpeljal."

Je na vaš nastop, na vašo pripravo vplivala kolajna Tadeja Pogačarja?

"Zagotovo, predvsem so vplivale kolajne vseh slovenskih športnikov. Vedno je to neka posebna spodbuda, čast, ko gledaš, kako stojijo na podiju. Lepo je, ko lahko eden drugega potiskamo dalje in višje ter skupaj uživamo v vseh dosežkih."

Pogačar se je na družbenih omrežjih odzval na vašo zmago in narisal raketo. Kako gledate na vajino rivalstvo, prijateljstvo?

"Vedno, ko dirkava, hoče vsak zmagati, tu več ni velike skrivnosti. Ko smo skupaj, pa moramo skupaj narediti čim boljši rezultat. Upamo, da za slovensko kolesarstvo sladke skrbi, kdo zmaga, trajajo čim dlje."

Kot otrok ste si verjetno obetali kolajno v nekem drugem športu, v nekem drugem letnem času …

"Ja, sem, zagotovo. Kako bi si jo predstavljal v kolesarstvu? V skokih, definitivno! Potem sem jo na koncu osvojil v kronometru, še mogoče bolj vstran od tega. Trdo delo je poplačano. To sezono sem usmerjal veliko več fokusa v kronometer. A doslej žal veliko nisem mogel pokazati in je to ful lepa nagrada."

Imate občutek, da je bil to vaš najboljši kronometer v karieri?

"Bomo videli. Če je bil, je to podpisano, kupljeno. Mislim, da še nekaj časa tega ne bom dojel. Mogoče bom po karieri, ker zdaj sem preveč vpet v dirke. Predvsem želim uživati v tej medalji. Za vedno bo zapisana v moji karieri, za vedno mi bo ostala. In gremo kaj kmalu novim izzivom naproti - z dirko po Španiji."

Rezultati, Fudži–Fudži, posamični kronometer, 44,2 km: 1. Primož Roglič (Slovenija) 55:04,19, 2. Tom Dumoulin (Nizozemska) +1:01, 3. Rohan Dennis (Avstralija) 1:04, 4. Stefan Küng (Švica) isti čas, 5. Filippo Ganna (Italija) 1:05, 6. Wout van Aert (Belgija) 1:40.