(FOTO) V zakulisju izbora športnikov leta: Na tekmi ni prostora za solze, smeš pa se smejati

Tadej Pogačar prvič in Janja Garnbret tretjič, pri izboru najboljšega slovenskega športnika in športnice leta skoraj ni bilo dileme, pa čeprav je uspehov drugih naših asov v olimpijskem letu mrgolelo. "Nič kaj dosti se mi ni življenje spremenilo. Po Tokiu nisem veliko plezala, ampak uživala. Fajn sem se imela," je bila nasmejana 22-letnica. Z zlato olimpijsko medaljo je ne le prepričala športne novinarje pri glasovanju, pač pa "dosegla vse, kar sem si kadarkoli želela. Saj zmag se nikoli ne naveličaš, ne pridejo samoumevno, kot ne nagrade. Vsako leto mi je v čast."

Kot na roditeljskem sestanku

Da je drugače vedno boljše, morda ne velja za prireditev, zaradi covid ukrepov je družabni del po izklopu kamer odpadel. Obisk Cankarjevega doma je bil okrnjen, a svečani dogodek je vsaj bil, lani je vse potekalo prek televizije in spleta. So pa bili tokrat v ospredju predvsem starši, da se počuti kot na roditeljskem sestanku, je hudomušno pripomnil voditelj Saša Jerković, ko je intervjuval Marjeto in Mirka Pogačarja. So pa tudi ti razkrili kaj zanimivega. Denimo, da Pogi ne zna francosko, čeprav mama poučuje jezik države, kjer dosega nesmrtno slavo, da se Pogačarjevi z Rogličevimi ne družijo, niso pa, kot je razkril Primožev oče Leopold, niti skregani, da je Luka Dončić prek luže spremljal prireditev v živo, je dejal oče Saša, in da Tina Trstenjak mami Silvi vedno pripravi navodila obnašanja, ko zanjo prevzema nagrade.

V olimpijsko zimo po nove posnetke

Na platnu Gallusove dvorane so se vrteli posnetki uspehov iz celotne slovenske športne zgodovine, tudi Alenke Bikar, Petre Majdič, Milenka Ačimovića ..., ki so bili med podeljevalci priznanj. Pa tudi skokov zmagovalke skupnega seštevka svetovnega pokala Nike Križnar: "Lepi spomini se vrnejo. Posnetke imam doma, a je posebno, če kam prideš in se predvajajo na drugih ekranih. Na telefonu in računalniku sem se jih že naveličala." Je pa 21-letna skakalka iz Poljanske doline prepričana, da jih bo v olimpijski sezoni na ogled še več. "Že kažemo lepe rezultate. Vesela sem, da sem del te ekipe in nam gre zelo dobro."

Za uspeh odbojkarske reprezentance, in da v izboru spet kdaj premagajo košarkarsko, bi lastno nagrado zamenjal Rok Možič, najobetavnejši slovenski športnik. "To mi bo v ponos, če bom njen del in z njo dosegal vrhunske rezultate. Ekipni dosežki so na prvem mestu," je pribil 19-letni Mariborčan, ki ga je oče Peter le za to prireditev pripeljal iz Verone, kamor je s trebuhom za kruhom odšel pred sezono. Z reprezentanco je letos osvojil srebro na EP, z matičnim klubom naslov državnega prvaka. Ne skriva pa želje, da bi rad šel po stopinjah tistih, s katerim si deli nagrado iz Cankarjevega doma. "Janja je zdaj najboljša športnica, Tadej najboljši športnik. V čast mi je, da sem v takšni družbi. Nadejam se, da bi postal eden najboljših na svetu v svojem športu."

Najslabše bi bilo izgubljati otroke

V takšni družbi je že Franček Gorazd Tiršek, najboljši športnik invalid, ki je letos kot edini Slovenec iz Japonske prinesel kar dve kolajni, skupno pa je pri štirih. "Za takšne rezultate je treba pošteno delati, garati, na koncu pa odločajo malenkosti," je povedal strelec. Bil je vesel, da so bile igre daleč na vzhodu. "Japonci so zelo discipliniran narod in so jih lahko izvedli v času epidemije. Meni je ta miselnost ustrezala, sem pristaš trdega dela, dobro sem se počutil v tistem okolju in mislim, da rezultat to pove," je dejal Tiršek.

Z malce grenkobe pa se je iz Japonske zaradi lesene medalje vrnila košarkarska reprezentanca. Še vedno ima v njihovih vrstah lepši lesk zlato z evropskega prvenstva, je pa olimpijsko četrto mesto velik uspeh, ki vodi proti novim. "Potrebovali smo čas, da smo dozoreli kot narod, kot reprezentanca. Končno je prišel naš čas. Mislim, da bomo v naslednjih petih, šestih letih veliko boljši, kot smo bili v prvih tridesetih. Svetli trenutki so pred nami," je naznanil generalni sekretar KZS Radoslav Nesterović. Nekoč ob svojem prvem šampionskem prstanu v ligi NBA je občutil lakoto po zmagovanju, ki krasi najboljše. Zdaj izkušnje prenaša v slovenski prostor, a izziv vidi drugje: "Največji problem v času epidemije je bil, da se lige niso igrale, da so bili otroci doma tri mesece. Mi smo jih skušali stimulirati, da so bili aktivni. Najslabše bi bilo, da bi jih ob teh rezultatih izgubljali, da bi se začeli ukvarjati z drugimi stvarmi, ne s športom."