Tomaž Ranc
Slovenija je spet odbojkarsko na nogah – moška reprezentanca je osvojila srebrno kolajno na EP. Kako ocenjujete dosežek? Ste si si kaj pogledali tekme ali vsaj delčke?
"Vsaka medalja za slovenski šport, ekipni ali individualni, je enkraten uspeh, seveda pa se najbolj razveselim odbojkarskih. Tri srebrne medalje na zadnjih štirih evropskih prvenstvih so izjemen rezultat. Pogledal sem si prva dva seta Slovenije proti Italiji v skupinskem delu, set proti Čehom v četrtfinalu, nekaj malega tekme proti Poljakom, na žalost pa le reportaže finala in njegovo statistiko. Z ekipo, ki jo vodim v ZDA, namreč veliko treniramo, potujemo in tekmujemo, zato ni toliko časa."
Gre tudi za vaše nekdanje varovance, ki ste jih trenirali v reprezentanci, ACH-ju ... Kako trenerju uspe prav v določenem časovnem obdobju turnirja iztisniti ta uspeh? Je to kombinacija kvalitete, kemije, da so vsi zdravi, za kaj več pa potrebuješ še, kot radi rečemo, poljub sreče?
"Za take uspehe najprej potrebuješ kvaliteto. Ko igraš za najvišja mesta, so razlike izredno majhne, takrat sicer na razplet lahko vplivajo faktorji, kot sta zdravje in kemija. V srečo pa ne verjamem. Ponavadi imajo ekipe, ki igrajo boljšo odbojko, tudi več 'sreče' in to ni naključje."
Na prvenstvu je Slovenija premagala Poljsko pred njeno polno dvorano, potem je mlado Italijo praktično že imela premagano, vodila je. Kaj je odločilo v prid Italijanov?
"Ker si tekme v celoti si nisem ogledal, objektivnega odgovora ne morem dati. Ogledal sem si nekaj skrajšanih reportaž in, kot kaže, je odločal boljši servis Italijanov, posebno v končnici. Pogled v statistiko pa kaže tudi večjo učinkovitost italijanskih zunanjih napadalcev. Imeti večji uspeh v teh dveh elementih odbojkarske igre pa zagotavlja veliko večjo možnost končne zmage."
Bral sem vašo izjavo za Siol, v kateri ste za favorite pred drugimi navedli Poljake, Ruse, Francoze in Slovence. Kaj pa so imeli Italijani na prvenstvu, česar drugi niso imeli?
"Italijanov nisem imel za favorite. Po olimpijskih igrah sta reprezentanco zapustili dve gonilni sili, Juantorena in Zaytsev. To je približno tako, kot da bi naši reprezentanci odvzel Čebulja in Urnauta in ju nadomestil z izredno mladima in neizkušenima igralcema na mednarodni sceni. Kot kaže, so odigrali celotno prvenstvo neobremenjeni s končnim rezultatom. V mojih očeh so veliko presenečenje."
Kaj bo, ko jedra naše reprezentance ne bo več in se bo treba nasloniti na nove moči? Imamo sicer zlate kadete na EP, ampak naš bazen je absolutno neprimerljiv z ameriškim in drugimi.
"Velikost bazena igralcev prav gotovo pomaga, ni pa odločilen faktor pri uspehu določene panoge. Najboljši dokaz za to je slovenski šport v celoti. Če primerjamo uspehe mladih odbojkarjev iz Slovenije in ZDA, so slovenski uspešnejši na mednarodni sceni. Američani odskočijo šele po končani srednji šoli, ko, razen redkih izjem, večina naših mladih fantov že zaide v sivo povprečje evropske ali svetovne odbojke. Kontinuiteta kvalitetnega dela tudi po končani srednji šoli, ko se ameriški odbojkarji odpravijo na univerzo, je odločilna za kvalitativni preskok."
Iskrene čestitke za zlato kolajno na olimpijskih igrah v Tokiu. To so bile vaše sanje, vse svoje življenjsko delo in garanje ste vložili v to. Je s tem eden vaših življenjskih ciljev dosežen?
"Od osnovne šole sem sanjal o tem trenutku in vse svoje moči, čas, prioritete in življenjski stil podredil temu cilju. Z odločitvami sem ves čas v ospredje postavljal svoje prioritete in eden mojih velikih življenjskih ciljev je dosežen. Sedel sem na klop reprezentance ZDA, osvojil pet medalj, od teh štiri zlate in se s to ekipo vpisal v zgodovino ameriške in svetovne odbojke. Vse to mi je uspelo skupaj z mojim otroškim idolom Karchom Kiralijem, ki sem mu bil pomočnik. Ko se ozrem nazaj, je to neverjetna pot. Zadnjih 30 let je bilo podrejenih temu cilju. Na srečo sem imel na tej poti veliko podporo družine in nekaj prijateljev. Po zmagoslavju v Tokiu sem le stežka spravil besede iz ust. Poklical sem svojo družino v Slovenijo in ZDA, tekle so solze, brez besed."
Pri nas vam teh sanj z reprezentanco ni uspelo izpolniti, morali ste nazaj v ZDA, kjer ste tudi študirali in igrali že prej. Zakaj ne?
"Na delo v naši reprezentanci imam enkratne spomine. Zame to ni bil neuspeh. Bila je velika učna ura in izredno pomemben korak v moji izredno mladi trenerski karieri. Izredno sem hvaležen predsedniku Ropretu in ekipi, da sta mi dala priložnost za vodenje naše reprezentance. Delo v reprezentanci me je katapultiralo naprej, globoko v trenerski svet. Po mojem mnenju naša ekipa v tistem času ni bila pripravljena na tako izrazito spremembo v filozofiji in metodiki dela. Mogoče moj način dela ne bi bil nikoli primeren za identiteto, ki jo ima naša nadarjena in uspešna reprezentanca."
Kaj je vaš naslednji cilj? Da uspete še kot glavni trener?
"Moji cilji niso povezani samo z osvajanjem medalj in naslovov. Predvsem si želim, da bi se dodatno izobrazil v drugih vejah športne znanosti. Želim še dodatno nadgraditi znanja, ki niso direktno povezana z žogo in mrežo, so pa izredno pomembna pri razvoju znanj in spretnosti vsakega športnika. Veliko časa namenjamo tudi osvajanju novih znanj in zbiranju odbojkarske statistike ter njeni interpretaciji. Vsak dan se sprašujem, ali počnem prave stvari na pravi način. Odgovorov še kar nekaj manjka. Kot glavni trener ekipe državne univerze v Severni Karolini želim najprej osvojiti konferenčni naslov, v prihodnosti pa tudi naslov prvaka. To mi je v preteklosti uspelo na moški strani, manjka še tisti naslov na ženski. Pot do tega bo izredno dolga in naporna."
Ob trenerstvu na univerzi NC State v Raleighu pa sodelovanja z ameriško reprezentanco še niste zaključili?
"Olimpijske igre so se končale pred manj kot dvema mesecema. Z reprezentanco bom ostal povezan, koliko, pa še ni znano. Z glavnim trenerjem Kiralijem se bova o tem pogovorila."
Kako Američani cenijo ta uspeh? Če ni skrivnost - kolikšna je bila finančna nagrada za zlato kolajno?
"Edino zlata olimpijska medalja v ZDA nekaj pomeni. Naslov svetovnega, celinskega ali prvaka lige narodov bolj malo. Kolikšna je denarna nagrada, ne vem in me nikoli ni zanimalo. Ko bo čas, me bo ameriška zveza o tem obvestila."
Slovenija na poletnih olimpijskih igrah nikoli ne razočara, ste mi dejali julija, ko ste že bili v Tokiu. Kako ste doživeli tri zlate, eno srebrno in eno bronasto kolajno svoje domovine? Zelo nas razvajajo športniki, da kar pozabimo, kakšen fenomen smo glede na velikost nacije.
"Potrdilo se je, da Slovenija nikoli ne razočara. Vse nastope naših olimpijcev sem spremljal preko direktnih olimpijskih kanalov, ki smo jih imeli v sobah v olimpijski vasi. Ves ameriški trenerski štab je zmeraj navijal za slovenske tekmovalce, kot da so njihovi! Tudi srečal sem kar nekaj znanih slovenskih obrazov, praviloma med obroki, a za kaj več kot pozdrav in kratek pogovor časa ni bilo. Vsaka minuta našega vsakdana je med takim tekmovanjem do potankosti načrtovana. Če se ne trenira, tekmuje, analizira ali sestankuje, pa je prioriteta počitek."
Košarkarji z Luko Dončićem so prav tako pošteno podžgali Slovenijo – verjetno bi bil njihov uspeh v ZDA najbolj opažen izmed slovenskih senzacij in uspehov?
"Slovenski košarkarji so bili deležni kar veliko pozornosti in res škoda za poraz v polfinalu. Po prikazani igri rezultat ni bil presenečenje, saj smo ena boljših reprezentanc na svetu. Tudi s košarkarji smo se srečevali vsak dan, ampak za kaj več kot pozdrav časa ni bilo."
Ste kaj v stikih s slovenskimi asi v ZDA?
"Naši urniki so natrpani. Občasno se slišim in si pišem z Anžetom Kopitarjem, večkrat se slišita najini 'šefici' Tina in Ines. Na naši univerzi NC State pa tekmuje slovenska golfistka Inja Fric, tako da tukaj nisem sam."
Znano je, da je v Severni Karolini vzpon začel Michael Jordan. Kakšna je vaša vizija dela kot glavnega trenerja žensk na državni univerzi v Severni Karolini? Znani ste kot deloholik, garač, analitik ...
"Na tej univerzi velike odbojkarske tradicije ni, v regiji pa je. Uspehov je bilo v preteklosti bolj malo, s prihodom novega direktorja športnega oddelka so se stvari drastično spremenile, saj so pričakovanja in podpora odbojki na najvišji ravni. Rokave smo zavihali, čaka nas nekaj let trdega dela. V petih letih bi radi osvojili konferenčni naslov in se počasi začeli približevati najboljšim v ZDA. Število igralk se menja skoraj vsak semester, ponavadi imam na seznamu od 16 do 19 študentk športnic. Nobena ni na ravni katerekoli v reprezentanci ZDA, a si želim, da bi naš program postal valilnica reprezentantk."
Plače košarkarjev v NBA ali hokejistov v NHL so visoke. Kako je s tem v odbojki? Koliko ste vredni najboljše odbojkarice in top trenerji?
"Najboljše igralke na svetu se spogledujejo z zneski od 500.000 do milijon evrov. Pri najboljših trenerjih v Evropi so ti veliko nižji, redko šestštevilčni. V univerzitetni odbojki pa so plače trenerjev veliko višje kot v profesionalni odbojki, gibljejo se med 130.000 in 600.000 evri."
Odbojka je v ZDA najpopularnejši ženski ekipni šport, v Sloveniji so zdaj ogromno za popularizacijo naredili fantje, kaj bi bilo potrebno, da bi pritegnili več deklet?
"Odgovora na to nimam. Če bi ga imel, bi rade volje pomagal. Problem je veliko večji, kot se morda zdi. Ogromno deklet se odloči za študij namesto resnega igranja odbojke. V Sloveniji je pravzaprav nemogoče združiti vrhunski šport in vrhunski študij. To je izredno težko. Večina kolektivov je amaterskih. Klube vodijo ljudje, ki to počnejo iz ljubezni do športa, in samo njim se je treba zahvaliti, da se klubska odbojka v Sloveniji še igra. Za dvig ravni ženske odbojke v Sloveniji so potrebni sistemske spremembe in sistematično delo. Potrebni so čas, potrpežljivost in primeren strokovni kader, ki ga je treba primerno plačati. Vsega tega pa Sloveniji venomer primanjkuje, še posebej potrpežljivosti in financ. Sem pa hvaležen za vsako priložnost, ki mi jo je dala odbojkarska Slovenija, in vsem v slovenski odbojki želim še veliko uspehov."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
