(OLIMPIJSKI DNEVNIK) Oča, oča

Japonci so se za boj z virusom SARS-CoV-2, covid-19 ali kar novim koronavirusom, kot mu radi pravimo, pripravili temeljito. Težko je verjeti, da bi se kdo lahko podal v boj bolj odločno - šli so na vse ali nič, na glavo, kot njihovi slavni kamikazi, in zato o zmagi seveda ne gre dvomiti. Sedmi sili in najbrž še komu so pred olimpijskimi igrami servirali podroben program aktivnosti, ki ga je bilo treba za sodelovanje do potankosti izpolniti. Konstantno in v serijah so nam pošiljali razne vprašalnike ter obrazce s priporočili o obnašanju pred odhodom, zahtevanimi testi, potrdili in certifikati. Zato najprej hvala Veroniki, da je šla na dopust in sem lahko na njenem računalniku z licencami izpolnjeval excelove tabele, ter Poloni, da mi je kuhala kavo in me primerno razkuževala. V našem tajništvu je nastal tudi skrbno dodelan načrt aktivnosti, ki se ga v Tokiu do vsake vejice držim. Dva tedna trdega dela je obrodilo sadove. Zahvaljujem se tudi sebi, da sem si kot covid uradnik uredil vso dokumentacijo in se brez nevšečnosti pospremil čez vse postopke.

Ne en, dva covid testa že pred odhodom, prvi do 72 ur in drugi od 72 do 96, s tem, da je morala biti razlika med njima vsaj 24 ur. Obakrat palčka v nos, ob izvidih pa izpolnjen še poseben, od japonske vlade zahtevan obrazec. Na to so se k sreči naslonili uradniki na letališču in ne na manko tistega prvega EU-digitalnega potrdila, ki je izpadlo zaradi banalnosti ter računalniških omejitev in zaradi katerega sem izgubil cel dan, šefa mariborskega NIJZ in še koga pa gnjavil na dopustu v tujini.

Ne čudi me, da se virus ni prebil do Tokijčanov in da ni prebil mejnih postopkov na letališču, kjer sem preživel nepozabnih šest ur. Oborožen z vso dokumentacijo in dvema aplikacijama na telefonu ter verodostojnikom (v lepi slovenščini), ki ob dvostopenjskem vpisu preprečuje, da bi kdo neavtoriziran videl mojo zdravstveno kartoteko - mogoče bi se sicer potem začel lepše obnašati do mene -, moram priznati, da pred vojsko v modrih haljah, maskah, gumijastih rokavicah in obraznih vizirjih s tem napisom, da si ga ne bi kdo zmontiral kam drugam, še vedno nisem nisem nastopil suvereno. Sem pa nove obrazce izpolnjeval ekspresno, vse številke, ki me opredeljujejo kot osebo in novinarja, že znam sredi noči zdrdrati na pamet.

Za sploh prvo mejno kontrolo smo na hodniku sedeli kot v avtobusu in čakali dve uri. Jasno, stare fore, da zlomijo šibkejše, torej bolne, okužene, še preden se jih sploh lotijo. In potem bombardiranje z vseh strani - oča, oča! Aplikacija, ki slovi kot digitalna covid biblija prvič, oča, oča drugič, tretjič, četrtič, petič, šestič! Misliš, da si konec, pa še nisi. Zdravstvena, imigracijska kontrola, kriminalistična, ne veš vse, kakšna. Postopek, ki se ponavlja od okenca do okenca in ki ti proti koncu lahko že pošteno najeda živce, če ne znaš biti hladen kot špricar. Sploh, ko kar naenkrat zmanjka internetnega signala in te ga pošljejo lovit po letališču. Takrat odstopijo že tisti z najmanjšo vsebnostjo virusnih organizmov.

Ne, ne pogledajo ti kar skozi, kot bi morda pri nas, čeprav si moral z veljavno aplikacijo priti že do njih. Tu gre za večstopenjsko potrjevanje, da smo zdravi, zaradi česar korakov ne moremo in ne smemo preskakovati, da se razumemo. Vmes so še kak obrazec dodali, ga poštempljali in odvzeli ter nas seveda še testirali, kar tukaj počnejo bolj prijazno do telesa kot pri nas - z vzorcem sline. In po pol dneva, baje na drugem tokijskem letališču to opraviš v dveh urah, smo bili končno zdravi s potrdilom in v vesolju čistega mehurčka.

V katerem seveda odslej stalno testiramo nepredušnost. V biblijo dnevno ročno vnašamo podatke o našem počutju, si merimo temperaturo in oddajamo vzorce sline. Prve tri dni so testi vsak dan, nato se postopki sprostijo in sledijo na štiri. Še lepše nam bo po 14 dneh, ko bomo že kot ptički na vejah, smeli bomo uporabljati javni transport in se prosto gibati. A o tem kdaj kasneje. Že zdaj je ta dnevnik daljši, kot bi smel biti in kot bodo naslednji. Žal verjamem, da se tudi zaradi vsebine marsikdo čezenj ni prebil. Tisti, ki ste se, pa zdaj zagotovo razumete, kaj zahteva zmaga v vojni proti covidu. In upam, da boste znanja prenesli na šibkejše, ki potrebujejo vaše vodenje in zaščito.