Neizprosen je Marjan Fabjan do svojih judoistov, a drugače ne bi bilo uspehov. Ne bi že od Aten pred 17 leti, ko je bron osvojila Urška Žolnir, prinašali kolajn z olimpijskih iger, od Londona tudi zlatih. Tokrat je malo "popustil". "Zelo sem vesel za medaljo, čeprav sem prišel po zlato," je priznal ob srebru Tine Trstenjak.
Iz tira ga je vrgla poškodba njegove najboljše judoistke v prvi borbi. "Sploh nisem razumel, zakaj ne gre v parter, pa so bile super šanse, ko bi lahko zmagala. Po borbi mi je rekla, 'veš, Fabi, imela sem energije le še za en vstop in sem šla na vse ali nič'. In jo je vrgla. Sem vprašal, kaj potem. 'Potem pa je bilo peklensko, je bolelo.' Moral bi se dr. Vogrinu zahvaliti, ekspresno je prišel, zelo sem mu hvaležen, da jo je 'zrihtal'," je razlagal trofejni trener.
V osmih dneh dvakrat na kosilo
V takšnih trenutkih se je težko osredotočiti na borbo. "Ne moreš, samo na to misliš, da se bo sestavila, kakšne so šanse za naprej, ali lahko ali ne moremo. Po kaj sem prišel? Pa toliko let … Samo za trenutek sem to pomislil in mi je bilo zadosti," ga je bilo groza črnih misli. Pred prihodom zdravnika sta bili še dve borbi, hitro je obrnil ploščo. "Rekel sem Tini, šla boš v borbo, kot da ni nič. Če te boli, me ne zanima, saj vem, da te zelo. Ampak poskusila boš zmagati na vsak način, moraš," ji je zabičal.
Na Japonskem je imel celjski strateg ogromno dela. "Dvakrat sem bil v osmih dneh v jedilnici, Igor Trbovc mi je ves čas nosil hrano, v sobo sem se zaprl in nisem šel nikamor. Študiral sem, podnevi in ponoči sem sanjal vse tekmice, iskal možnosti. Pa kaj je s Tino, kaj se z njo dogaja, kontroliral ves čas, rekel pa nisem, čeprav sem vedel, kakšno je vzdušje, forma. To sem ves čas kontroliral." Vse skupaj mu je zraslo čez glavo in je komaj čakal, da po borbi začne pakirati in se vrne v domovino. "Tudi osebno sem si ustvarjal pritisk, kar je bilo zelo obremenjujoče."
6
odličij, od teh dve zlati, je na petih igrah osvojil s štirimi judoistkami
Tino bi "ponucal" za trenerko
Morda se zato zdaj resno spogleduje s koncem trenerske kariere na tem nivoju, čeprav Trstenjakova bi še. "Če bo ona zdržala, to je zdaj vprašanje … Tu je tudi mlada Andreja Leški, slej ko prej ji bo treba dati prostor, no, saj ona ga ima, toda marsikaj se še dogaja in ne vemo. Prihajajo tudi mlade. Če bi Tina hotela, bi lahko zdržala tudi do 35. leta. Mogoče jo je treba malo ponucati za trenerko. Mogoče pa še gre par turnirjev, do svetovnega prvenstva, in konča. Ne vem," je na glas razmišljal.
Zase pa pravi, da se ne bo šel več: "Če sem čisto odkrit, imam dovolj. Nimam veselja. Mislim, da sem svoje naredil. In tega nisem še nikoli rekel." Bo pa doma, v miru, med zelenjem, še krepko razmislil, si po televiziji pogledal, kako je bila kolajna videti z druge strani. Morda ga potem spet potegne nazaj. Ker do Pariza ni več daleč in tudi leti niso taki naporni kot do Tokia, kamor je po predlanskem svetovnem prvenstvu dejal, da več ne gre, a se je vseeno vrnil. In še dobro, da se je.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
