Izraz domoljubje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika razložen kot ljubezen do doma, domovine. Če je dom še nekako razumljiv prostor, se pri domovini skoraj vedno zaplete, saj označuje entiteto, ki je bila neštetokrat izrečena, posvojena, servirana, izrabljena, zlorabljena. In najbrž še marsikaj. Tako kot ljudje. Ne samo med vojnami, tudi v časih, ko okrog nas orožje ne rožlja več dobesedno.
S pravo pesniško širino je temo domovine razprl Oton Župančič v Dumi: "Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti. /…/ Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti." V Dumi 1964 jo je do skrajnosti zaostril Tomaž Šalamun: "Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu." Andrej Rozman Roza pa jo je v svoji Dumi preslikal v parodijo: "Povsod je moj dom/moj dom je povsod/to ni košček tal/ampak srajca labod." Če dodamo še antologijskega Cankarja "O, domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!", se nam domovina res razkrije kot zelo nepredvidljiva gospa.
Z literaturo sicer pogosto opravimo z zamahom roke v stilu "eh, umetniki", čeprav je svet metafor, paradoksalno, največkrat svet prave resnice. Umetnost je za marsikoga namreč le stvar konzumacije. Lahko uživaš v njej, kdaj pa kdaj se ti mogoče malo zatakne v grlu ali celo zaleti, lahko pa jo tudi povsem spregledaš in mirne duše živiš brez estetskih presežkov. Tako bo med nami posledično vsaj kakšen parazit manj. Do sveta, ki se pogosto skriva za "domovinskimi čustvi" in ga obvladujejo kapitalski, politični, orožarski, osebni (in zagotovo še kakšni) interesi, pa je bolje biti bolj tankočuten; nikoli namreč ne veš, kje ga boš v svoji interpretaciji polomil in se ti bo maščevalo …
No, kakorkoli – ko govorimo o domovini, je treba najprej biti predvsem objektivno kritičen. Domovina, otačbina, die Heimat, native country, la patrie, patria … vse te besede in njihovi sinonimi v jezikih sveta nosijo v sebi nešteto tragičnih usod posameznikov in skupnosti. Na vseh straneh.
Poglejmo konkreten primer. Boj za domovino je leta 1917 mojemu dveletnemu očetu odvzel mater in razbil družino; druga domovina ga je kot vojaka dobesedno zapustila na meji z Bolgarijo, od koder so ga v živinskem vagonu brez hrane vlekli čez Madžarsko v Nemčijo; reichovska domovina mu je ukradla vero v človečnost, mladost in mnogo bližnjih; socialistična domovina mu je po vojni hotela izkoreniniti vero v boga; njegova zadnja domovina – Slovenija – pa mu je skrhala prepričanje, da je mir mogoč, saj je zaslutil, da delitvi na "naše" in "vaše" ni videti konca …
Razpis za tekmovanje iz znanja zgodovine Slovenije in Slovencev, ki so si ga privoščili VSO, zasebna televizija in evropski poslanec, je ravno zato padel na izpitu. Je strokovno problematičen in povsem neprimeren. Kot ustrezno literaturo namreč navajajo Belo knjigo slovenske osamosvojitve, v kateri že na prvih straneh lahko najdemo skrajno polarizacijo; torej že v izhodišču zastruplja otroke z delitvami in dvomljivimi interpretacijami dogodkov iz preteklosti. Na "naši strani" so zaslužni za osamosvojitev, na drugi strani pa so vedno znova "levičarji". Res nisem povsem prepričana, ali smo doživljali isto osamosvojitev; zagotovo namreč vem, da so Slovenijo leta 1991 s pravim orožjem osamosvajali in branili tudi "levičarji". Tako kot pred vojno že z besedo. Katero resnico potem pričakujejo organizatorji tekmovanja? Bodo udeleženci za "drugačnost" kaznovani z minus točkami?
Ko sem leta in leta stopala pred svoje dijakinje in dijake, jih nisem prepoznavala po njihovem družinskem pedigreju, ne po veri, ne po ideološki ali strankarski pripadnosti njih samih ali celo njihovih staršev. Šola pač ni prostor za to, kajti vsaka dijakinja je osebnost zase, ki bo šla na pot, ki si jo bo izbrala, in vsak dijak je osebnost zase, ki bo šel na pot, ki si jo bo izbral. Različnost namreč ni izhodišče za izključevanje ali celo poniževanje in žaljenje, temveč možnost za razumevanje in spoštovanje drugačnega. Tudi za oster in kritičen, a človeka dostojen dialog.
Ni slabo, res ne! Sploh glede na to, da udeleženci večine tekmovanj iz znanja dobijo "le" priznanja, mogoče kakšno praktično nagrado ali celo bonus pri pridobivanju štipendije. Enako velja za zlate maturante; diamantni maturanti pa so za nagrado povabljeni na srečanje s predsednikom države, o katerem res nikoli ne moremo vedeti, kam ga bo v pregovorno odprtem dialogu odneslo. In to menda s povsem državotvorno in domoljubno držo.
Kako naj zaključim? Poskusila bom domoljubno. "Za domovino, dom, cesarja!" Ne, to sodi v neke druge čase. "Za Boga, cesarja in domovino!" Tudi to je že stvar daljne preteklosti. "Smrt fašizmu, svoboda narodu!" Spominja na rdečo zvezdo, ki jo je baje najbolje pozabiti. "Za Boga, narod in domovino!" Bratomorno. "Za domovino, s Titom naprej!" Komunajzarsko. Res ne morem najti nič aktualnega? Pač – "Za domovino, s tvitom naprej!" Ko "svoboda osvobaja", očitno ne gre drugače …
